Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 881/2007 ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.881.2007 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal for lost profit damages due to lack of concrete facts proving pharmacy business viability post-confiscation.

Numero d'incarto Sodba II Ips 881/2007
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellants' appeal seeking compensation for lost profits amounting to over 1.45 million EUR following the confiscation of their pharmacy assets. The appellants argued that the lower courts incorrectly concluded they failed to prove a causal link between the seizure and their inability to generate income, citing historical licensing rights and family qualifications. The court held that a claim for lost profits requires specific factual assertions demonstrating how the business would have operated and generated profit in the disputed period, which the appellants failed to substantiate.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij; Zakon o obligacijskih razmerjih: A claim for lost profits is inadmissible if the plaintiff fails to allege specific objective facts demonstrating the reasonable expectation of profit generation in the relevant time period.

Parole chiave

Generato dall'IA
lost profits damages confiscation of assets pharmacy licensing causal link requirement concrete facts standard civil procedure appeal property restitution ristrettezza finanziaria

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij
Pri tem se revident sklicuje na 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, na Zakon o denacionalizaciji in 26.
26. člen Ustave
člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, na Zakon o denacionalizaciji in 26. člen Ustave.
15. člen Zakona o zdravstvenem varstvu
člen Zakona o zdravstvenem varstvu, Ur.
2. člen Zakona o lekarniški dejavnosti
5. in 6. člen ZLD
14. člen ZLD
375. člen ZPP
Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.
378. člen ZPP
Vrhovno sodišče je zato revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njun zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165.
165. člen ZPP
154. člen ZPP
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Za sklepčnost tožbe je potrebno navesti objektivna in konkretna dejstva, na podlagi katerih se lahko utemeljeno pričakuje dobiček v določenem obdobju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček v skupnem znesku 1,450.091,80 EUR (prej 347,500.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2003 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta zoper navedeno odločitev vložila revizijo iz razlogov

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Napačen je zaključek, da zaradi pravil o lekarniški dejavnosti ni podana vzročna zveza med zaplembo in vtoževano škodo. Zaplemba je R. S. odvzela njegovo premoženje v lekarni P., sestavljeno iz inventarja, zdravil in denarja, izguba državljanskih in političnih pravic pa mu je onemogočila, da bi lahko zaprosil za koncesijo, ki jo je do takrat imel.

Z oprostitvijo obtožbe je odpadla podlaga za zaplembo premoženja in izgubo navedenih pravic. Pri tem se revident sklicuje na 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, na Zakon o denacionalizaciji in 26. člen Ustave. R. S. je koncesijo pridobil v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi strokovnih meril. Bila je trajen akt, tako da je veljala tudi po letu 1945. Naslednik za prevzem lekarne in za nadaljevanje koncesije je bil bodisi sin J. S., ki je diplomiral na Farmacevtski fakulteti v Zagrebu z namenom, da prevzame očetovo lekarno, svak I.

H. ali prvotožnik J. H., ki sta magistra farmacije. Podani so bili vsi pogoji za delovanje lekarne, saj je obstajala oprema, galenski laboratorij, proizvodnja in zaloga zdravil, ustrezni prostori in kvalificirana izobrazba tako pok. R. S. kot ostalih sorodnikov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razlaga, da tožnika nista izkazala osnove ali utemeljila dokazov, njegova obrazložitev pa je nasprotujoča, ko najprej trdi, da s sporno zaplembo ni bila onemogočena lekarniška dejavnost, hkrati pa zatrjuje, da ni trditev o pridobivanju dobička. Pri tem se sodišče nepravilno sklicuje na Zakon o lekarniški dejavnosti (iz leta 1992), čeprav je tožnik pojasnil, da je bila koncesija pridobljena že prej.

Gre za pridobljeno pravico, ki se mora spoštovati po vseh nacionalnih in mednarodnih standardih. Tožnika sta v svojih vlogah pojasnila, kakšen zahtevek uveljavljata in kakšna je bila lekarniška dejavnost glede na davčne napovedi za zadnja leta pred letom 1941. Šlo je za visoko aktivno dejavnost, saj je bila omenjena lekarna največja v takratni Dravski banovini. Zaradi tega ni utemeljen zaključek, da tožnika nista izkazala, kako bi z zaplenjenim premoženjem ustvarila dohodek in dobiček. Lekarniška dejavnost je po vsebini, poslanstvu in stroki ostala ista, ne glede na spremembo političnega sistema, družbene lastnine in zaplembo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe o nesklepčnosti tožbe, hkrati pa natančno in izčrpno pojasnilo, katere so tiste pravnorelevantne okoliščine, ki bi jih glede na materialnopravno določbo Zakona o obligacijskih razmerjih o izgubljenem dobičku, tožnika morala zatrjevati, da bi tožbo bilo mogoče opredeliti kot sklepčno. V njegovi obrazložitvi ni nobenih nasprotujočih si zaključkov.

7. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je za sklepčnost tožbe potrebno navesti objektivna in konkretna dejstva, na podlagi katerih se lahko utemeljeno pričakuje dobiček v določenem obdobju. Pritrditi je tudi nadaljnjemu zaključku, da bi tožnika morala zatrjevati, da bi prav v vtoževanem obdobju od 17. 10. 1991 do 17. 5. 2003 s premičninami, ki so bile leta 1941 zaplenjene in kasneje vrnjene, sama opravljala lekarniško dejavnost. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da lekarniška dejavnost predstavlja javno službo in da pogoje za njeno opravljanje ureja zakon, zato bi tožnika morala zatrjevati, da je vsak od njiju v vtoževanem obdobju izpolnjeval te pogoje. Ker zakonodaja, ki je veljala v obdobju od 17. 10. 1991 do 6. 3. 1992, ni omogočala opravljanja lekarniške dejavnosti po zasebnikih (prim. 15. člen Zakona o zdravstvenem varstvu, Ur. l. SRS, št. 1-3/1980), je že iz tega razloga zahtevek tožnikov v tem delu neutemeljen. Za obdobje od 7. 3. 1992 dalje, ko je veljal Zakon o lekarniški dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992), pa je ta v 2. členu predpisal, da se lekarniška dejavnost opravlja v lekarnah in njihovih podružnicah, zasebniki pa jo lahko opravljajo le na podlagi koncesije. Tako so za opravljanje lekarniške dejavnosti na eni strani pomembni pogoji, ki jih mora izpolnjevati lekarna v smislu 5. in 6. člena ZLD (ti. kadrovski pogoji in pogoji glede prostorov in opreme, določeni z ZLD in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi), ter pogoji, ki jih mora izpolnjevati posameznik za podelitev koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti v smislu 14. člena ZLD (t.i. splošni pogoji za sklenitev delovnega razmerja, posebni pogoji po 8. in 7. členu ZLD ter pogoji za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, določene z zakonom o zdravstveni dejavnosti). Ker tožba v tej smeri ni imela nobene trditvene podlage, je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka povsem pravilna.

8. Vrhovno sodišče je zato revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njun zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).