Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba X Ips 928/2005 ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.928.2005 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal; inspection order valid as building permit was not final at the time of decision.

Numero d'incarto Sodba X Ips 928/2005
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a final administrative decision ordering the removal of an unauthorized building. The court found that the applicant lacked a valid administrative permit at the time the inspection order was issued, and the subsequent building permit remained non-final during the relevant period. Consequently, the court ruled that the legality of the inspection measure must be assessed based on the legal and factual situation existing at the time of the first-instance administrative decision, not later developments.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Prvi odstavek 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; Zakon o graditvi objektov: Zakonitost inšpekcijskega ukrepa se presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe, ne glede na kasnejše postopke pridobivanja dovoljenj.

Parole chiave

Generato dall'IA
administrative law building permit inspection order legal standing procedural timeline unauthorized construction remedial order licenza edilizia preliminare

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
92. člen ZUS-1
165. člen ZPP
Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154.
154. člen ZPP
1. odstavek 22. člen ZUS-1
36. člen Zakona o graditvi objektov
V obrazložitvi sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in razlogi za odločitev ter dodaja, da upoštevajoč 36. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO (Ur.
72. člen in 1. odstavek 73. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor
1. odstavek 73. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Ker tožnica pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje odločbe urbanistične inšpekcije za izvedeni poseg v prostor ni imela ustreznega upravnega dovoljenja, prav tako pa ni bilo dokončno niti pravnomočno enotno dovoljenje za gradnjo, ki se nanaša na ta objekt, je ukrep inšpekcije za okolje utemeljen. Postopek pridobivanja dovoljenj je ločen od obravnavanega (inšpekcijskega) postopka. Morebitna kasnejša pravnomočnost enotnega dovoljenja za gradnjo lahko vpliva le na izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona v upravnem sporu - ZUS v postopku ponovnega odločanja kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 4. 1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot nezakonito odpravila 6. točko izreka odločbe Urbanistične inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 1.10.1998, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila in potrdila navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to odločbo je urbanistični inšpektor na podlagi 72. člena in prvega odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN (Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/2001 in 23/2002) med drugim odločil, da mora investitorica (tožnica) do dne 1. 11. 1998 na svoje stroške odstraniti zidano vkopano klet tlorisne velikosti 12 x 8 m ter zidove pritličja objekta, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. ... in ... k.o. A. brez lokacijskega dovoljena, ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje. Ker enotno gradbeno dovoljenje z dne 6. 8. 1998, ki ga je tožnica pridobila za gradnjo predmetnega objekta (nadomestne stanovanjske hiše s cvetličarno) še ni bilo pravnomočno, je neutemeljena tožničina navedba, da je pridobitev lokacijskega dovoljenja nepotrebna.

2. V obrazložitvi sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in razlogi za odločitev ter dodaja, da upoštevajoč 36. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO (Ur. l. SRS, št. 34/84, 29/86 in Ur. l. RS, št. 59/96) enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo, na katero pa tudi ne more vplivati sodna poravnava z dne 15. 12. 2004, sklenjena med tožnico in B.B., na podlagi katere je tožnica postala izključna lastnica predmetne nepremičnine.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) oporeka pravilnost prvostopenjske sodbe, ker sodišče ni upoštevalo navedene sodne poravnave. Za sporni objekt je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo, s čimer je bil ugotovljen obstoj vseh potrebnih pogojev za gradnjo objekta. Ugovor B.B. v postopku izdaje enotnega dovoljena za gradnjo je postal s sklenitvijo sodne poravnave brezpredmeten in le vprašanje časa je, kdaj bo enotno gradbeno dovoljenje tudi formalno pravnomočno. Zato je sankcija (odstranitev objekta) neutemeljena, zaradi nje pa bi tožnici nastala tudi velika premoženjska škoda. Sodišče bi moralo upoštevati nove okoliščine ali vsaj počakati s svojo odločitvijo do pravnomočnosti enotnega gradbenega dovoljenja, zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek). Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 pa je ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). V tem okviru je bil opravljen tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Predmet obravnavane zadeve je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe urbanistične inšpekcije, izdane na podlagi 72. člena in prvega odstavka 73. člena ZUN, ki je veljal v času izdaje te odločbe. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča in na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica kot investitorka pred pričetkom del za poseg ni pridobila nobenega upravnega dovoljenja (lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del), ki bi ga po določbah 50. oziroma 51. člena ZUN morala imeti. Zato se je po oceni Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 73. člena ZUN, po kateri odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča.

9. Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005 (Uradni list RS, št. 11/2005), in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04 -UPB1 in 14/05 - popr.), po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se, tako kot v tem primeru, začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo ZGO-1 Ustavno sodišče razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1, to je na enostavne objekte. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo iz tretjega odstavka 3. člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZGO-1, saj iz podatkov upravnega spisa (izmer, ki so navedene v izreku prvostopenjske upravne odločbe in na podlagi vrste objekta) po oceni revizijskega sodišča sporni objekt, glede na velikost in konstrukcijo, ne predstavlja enostavnega objekta po 1.9. točki 2. člena ZGO-1 in ga ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed kategorij po 4. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/2003, 130/2004 in 100/2005). Zato v obravnavni zadevi v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZGO-1 za presojo legalnosti obravnavane gradnje, ki se je začela in končala pred uveljavitvijo ZGO-1, po vsebini ni dopustno uporabiti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je vezano revizijsko sodišče, pa so bile po določbe prvega odstavka 73. člena ZUN pravilno uporabljene.

10. Za presojo zakonitosti obravnavane odločbe urbanističnega inšpektorja je bistveno, da tožnica pred začetkom gradnje spornega objekta in v času izdaje odločbe urbanistične inšpekcije za izvedeni poseg v prostor ni imela ustreznega upravnega dovoljenja. Zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa se namreč presoja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano, in ob nesporni ugotovitvi, da enotno dovoljenje za gradnjo z dne 6. 8 1998, ki se nanaša na predmetni objekt zaradi pritožbe B.B. v času izdaje inšpekcijske odločbe ni postalo dokončno, torej tudi ne pravnomočno, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati ugovori glede izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo. Pogoj za začetek gradnje je po ZGO-1 pravnomočno gradbeno dovoljene, po ZGO pa pravnomočno enotno dovoljenje za gradnjo. Postopek pridobivanja dovoljenj pa je ločen od obravnavanega (inšpekcijskega) postopka. Morebitna kasnejša pravnomočnost enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 6. 8. 1998 lahko vpliva le na izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe. Zato tudi ni utemeljen revizijski ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati sodno poravnavo z dne 15.12.2004, in ugovor, ki ga je tožnica neuspešno uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da je sporno gradnjo izvedla skladno s potrebnimi strokovnimi in drugimi pogoji. Glede na navedeno tožnica tudi zmotno meni, da bi sodišče moralo počakati z odločitvijo do zaključka upravnega postopka za izdajo enotnega dovoljena za gradnjo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).