Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba I Cpg 141/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.141.2010 Generato dall'IA

Employer liability upheld under ZZVZZ; employee fault irrelevant to employer's primary duty of care.

Numero d'incarto VSL sodba I Cpg 141/2010
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the employer's appeal, confirming the first-instance judgment that ordered payment of damages for a workplace accident. The employer argued that the employee's potential contributory negligence should mitigate liability and that the court relied too heavily on a single report without expert testimony. The court rejected these claims, ruling that the employer's liability under Article 87 of the Health and Safety Act is strict and independent of the employee's fault, which can only be pursued via a separate recourse claim.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

1. odstavek 87. člen ZZVZZ; 1. odstavek 338. člen ZPP; Employer's liability under the Health and Safety Act is strict and cannot be reduced by the employee's contributory negligence, which serves only as a basis for a subsequent recourse claim.

Parole chiave

Generato dall'IA
employer liability workplace accident contributory negligence recourse claim Health and Safety Act strict liability appellate review spese di mora

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

[JEDRO]

Morebitna soodgovornost delavca je lahko le predmet regresnega zahtevka tožene stranke. Okoliščina, da se odgovornost delavca za škodo presoja blažje (ker ta odgovarja le za škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti), je nerelevantna in nima nobenega vpliva na vsebino in obseg odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči strani znesek 89.053,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2007 do plačila in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.793,60 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca na podlagi 1. odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 72/2006). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožena stranka ni izvedla predpisanih ukrepov iz varstva pri delu, ker ni poskrbela za ustrezno varnost pri uporabi lestve, ki je zaradi zlizanih pet zdrsnila na gladkih in prašnih tleh v delavnici, pri čemer se je pri padcu z nje z višine cca 3,5 m poškodoval delavec tožene stranke.

Pritožba sodišču očita, da se je pri odločitvi nekritično oprlo na edino zanj pomembno listino, prijavo škodnega primera (priloga A 174, B4), pri čemer pa tudi iz te listine izhaja, da bi lahko bile zlizane pete na lestvi le eden od vzrokov zdrsa. O vzrokih nezgode in o tem, ali je podana vzročna zveza med padcem delavca in zlizanimi petami na lestvi pa bi mnenje lahko podal le izvedenec iz varstva pri delu, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi druge dokazne predloge tožene stranke, predvsem dokaz z zaslišanjem varnostnega inženirja D., s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka.

Zgoraj navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Tožena stranka povsem neargumentirano in nekonstruktivno nasprotuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki je logična, skladna in prepričljiva. Konkretno ne pojasni, zaradi česa je dvomljiva dokazna vrednost ključnega dokaza - prijave škodnega dogodka, in zakaj naj bi bili v njej zapisani bistveni razlogi o vzrokih za nezgodo (gladka, spolzka tla v obratu in zlizane protidrsne PVC pete na lestvi) nepravilni. V spisu ni niti indicev o kakšnih drugih možnih vzrokih za nezgodo, pa tudi sama tožena stranka je navedla le, da je do delovne nesreče prišlo zaradi "spleta različnih okoliščin in soodgovornosti delavca", zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi v tej smeri izvajalo dodatne dokaze. Še zlasti ne zato, da bi šele z njihovo pomočjo našlo morebitne druge vzroke, ki bi morebiti lahko prispevali k nezgodi. Ocena prvostopnega sodišča, da so dokazni predlogi tožene stranke po zaslišanju prič in postavitvi izvedenca, nekonkretizirani, je bila povsem pravilna.

O soodgovornosti poškodovanega delavca pa se je sodišče prve stopnje argumentirano izreklo in se pritožbeno sodišče strinja tako z zaključkom, da delavec ni ravnal samovoljno kot tudi, da je njegova morebitna soodgovornost lahko le predmet regresnega zahtevka tožene stranke do delavca. Okoliščina, da se odgovornost delavca za škodo presoja blažje (ker ta odgovarja le za škodo, ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti), je nerelevantna in nima nobenega vpliva na vsebino in obseg odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ.

Sicer pa so, kot že rečeno, trditve tožene stranke, da je delavec ravnal samovoljno, povsem neprepričljive in se z ozirom na ugotovljene dejanske okoliščine primera, izkažejo kot bistveno bolj samovoljen konstrukt tožene stranke. V čem naj bi bila samovolja poškodovanega delavca, ki je splezal na lestev, ki se je nahajala v obratu, da bi ugotovil napako na žerjavu in je torej delovno opremo uporabil v skladu z njenim namenom in s tehtnim razlogom, tožena stranka ni niti pojasnila, in še manj, kako je zoper njo ukrepala in ali je npr. samovoljneža disciplinsko kaznovala.

Sodišče prve stopnje je svoje zaključke tudi materialnopravno izdatno utemeljilo in pri tem materialnega prava ni nepravilno uporabilo. Pritožba se po nepotrebnem sklicuje na določilo 86. člena ZZVZZ, saj predstavlja pravno podlago zahtevka 1. odstavek 87. člena ZZVZZ. Krivda delodajalca se v skladu s citirano določbo posebej ne ugotavlja, saj je vsebovana v ugotovitvi, da niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Tovrstnih opustitev namreč ni mogoče izvršiti nekrivdno.

Ker sodišče tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je sama dolžna nositi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).