Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 435/2004 ECLI:SI:VSRS:2005:II.IPS.435.2004 Generato dall'IA

Sodba II Ips 435/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Numero d'incarto Sodba II Ips 435/2004
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

Tožnica je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ugotovljene posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju, temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je namreč tožnici povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Tožnica trpi tudi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. Škoda, prizadejana tožnici na področju psihičnega funkcioniranja, nedvomno spada med škode večjega obsega, ki terjajo ustrezno višjo satisfakcijo. Z zvišanjem odškodnine od 4.000.000 SIT na 6.000.000 SIT sodišče druge stopnje ni prekoračilo odškodnin, ki so v sodni praksi dosojane v podobnih primerih škod.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Sodba II Ips 435/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: Tako se pokaže, da je - ob upoštevanju tožničine lastne soodgovornosti za nastalo škodo - pred sodiščem druge stopnje odmerjena odškodnina v skupnem znesku 5.750.000 SIT primerna. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Parole chiave

Generato dall'IA
adattamento delle prestazioni d'assicurazione graduazione dei contributi ricalcolo di prestazioni d'invalidità peggioramento del danno alla salute indennità maggiorata affezione nell'assicurazione militare
Generato dall'IA
Sodba II Ips 466/96
Materialnopravno je povsem sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ugovor limitirane zavarovalne vsote pri bolj ali manj običajni nesreči ene same osebe, ni v skladu s splošnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter z namenom obveznega zavarovanja v prometu in z namenom limitiranja zavarovalne vsote. Drugačno, to je toženkino stališče bi dejansko izničilo temeljni namen obveznega zavarovanja, bilo pa bi tudi v nasprotju z načeli odškodninskega prava, da se odškodnine odmerjajo po cenah (razmerah) ob izdaji sodne odločbe.
Sodba II Ips 168/94
Pri odmeri odškodnine za strah se upošteva trajanje in intenzivnost strahu v času zdravljenja ter v zvezi s tem specifičnosti, ki jih je oškodovanec doživljal.
VSRS Sodba VIII Ips 161/2018
Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delu, plača znesek 5.115,71 EUR.
Sodba II Ips 171/2002
Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo, da mora toženka plačati tožnici iz naslova nepremoženjske škode 6,000.000 SIT odškodnine (za telesne bolečine 1,500.000 SIT, za strah 800.000 SIT, za skaženost 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3,000.000 SIT). Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke delno znižalo tožnici prisojeno odškodnino in toženki naložilo, da mora plačati tožnici 4,300.000 SIT (za telesne bolečine 1,200.000 SIT, za strah 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT). Višji tožničin zahtevek je zavrnilo.
Sodba II Ips 610/99
Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zviša na 2,000.000,00 SIT, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati tožniku skupno odškodnino v znesku 4,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1998 dalje do plačila, pod izvršbo.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnica je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ugotovljene posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju, temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je namreč tožnici povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Tožnica trpi tudi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. Škoda, prizadejana tožnici na področju psihičnega funkcioniranja, nedvomno spada med škode večjega obsega, ki terjajo ustrezno višjo satisfakcijo. Z zvišanjem odškodnine od 4.000.000 SIT na 6.000.000 SIT sodišče druge stopnje ni prekoračilo odškodnin, ki so v sodni praksi dosojane v podobnih primerih škod.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 5.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do zneska 12.500.000 SIT je zavrnilo. Zavrnitev je posledica ugotovitve, da je tožnica za prizadejano ji škodo odgovorna do višine njenih 30 %, delno pa tudi posledica nižje odmere odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah, kakor pa jih je tožeča stranka zahtevala. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino - čeprav je ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je tožnica za nastalo škodo odgovorna do njene polovice - zvišalo na 5.750.000 SIT. Navedeno zvišanje je posledica zvišanja odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka je vložila revizijo glede zneska 2.250.000 SIT z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nadaljnjih 2.250.000 SIT. Po stališču tožene stranke je tožnici odmerjena previsoka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Kljub sicer dolgotrajnem zdravljenju in relativno hudim poškodbam je zvišanje odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od 2.000.000 SIT na 4.000.000 SIT (ob upoštevanju polovične odgovornosti od 1.000.000 SIT na 2.000.000 SIT) pretirano. Res je tudi, da je tožničina življenjska aktivnost okrnjena, vendar pa bi bilo treba odškodnino iz tega naslova odmeriti z zneskom 4.000.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti z zneskom 2.000.000 SIT), ne pa z zneskom 6.000.000 SIT (z upoštevanjem odgovornosti z zneskom 3.000.000 SIT), kakor je storilo sodišče druge stopnje. Previsoka je tudi odškodnina, dosojena zaradi tožničine skaženosti v znesku 1.000.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti 500.000 SIT), saj bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 500.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti v znesku 250.000 SIT).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Poškodba, ki jo je utrpela tožnica, je glede na obseg poškodovanja povzročila škodo večjega obsega. Udarec avtomobila v tožničino telo ji je povzročil oteklino možganov, odprt zlom leve podgoleni in bimaleolarni zlom levega gležnja, popoškodbeni sindrom, stanje po udarnini in oteklini možganov, popoškodbeni glavobol, stanje po tretmanu utesnitvene nevropatije levega medialnega živca, popoškodbeno prikrajšavo leve noge, psevdoartrozo med levo golenico in skočnico, navzdol upognjeno levo stopalo ter popoškodbeno okorelost levega zgornjega in spodnjega skočnega sklepa. Občasni izraziti glavoboli tožnici ostajajo tudi v bodoče. Zaradi večkratnih operacij leve goleni je bila tožnica večkrat hospitalizirana, v bolniškem staležu pa se je nahajala dve leti. Sledeč dejanskim ugotovitvam so med zdravljenjem nastopile številne komplikacije (ob slabo zaraslega zunanjega gležnja, delnega izpaha skočnice in popoškodbenega razvoja artroze ter nastajajočih vnetij). Tudi ocena prestanih telesnih bolečin kaže na velik obseg škode. Bolečinsko obdobje, posebej obdobje trajnih in občasnih hudih telesnih bolečin, je bilo zelo dolgo. Nevšečnosti je tožnica prestajala tudi zaradi hoje z berglami in nošenja opornice. Podrobnejši opis tožničinega zdravljenja je razviden iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba v celoti povzema, revizija pa jih niti ne graja. Ob takšnem obsegu prizadejanja škode je iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 4.000.000 SIT povsem primerna, ustreza kriterijem iz določbe 200. in 203. člena ZOR, poleg tega pa ne presega višine odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih škod.

Primerna je tudi odškodnina, dosojena iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnice v znesku 6.000.000 SIT. Tožnica je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ugotovljene posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju (brazgotinasta rigidnost skočnega sklepa leve noge, prikrajšava leve noge in posledična nesposobnost za daljšo hojo), temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je namreč tožnici povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Ob izvedenskem mnenju (povzetki so na strani 9 in 10 sodbe sodišča prve stopnje) tožnica trpi tudi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. Škoda, prizadejana tožnici na področju psihičnega funkcioniranja, nedvomno spada med škode večjega obsega, ki terjajo ustrezno višjo satisfakcijo. Z zvišanjem odškodnine od 4.000.000 SIT na 6.000.000 SIT sodišče druge stopnje ni prekoračilo odškodnin, ki so v sodni praksi dosojane v podobnih primerih škod.

Trajne estetske spremembe tožničinega telesa, ki se odražajo v prikrajšavi leve spodnje okončine z nepregibnim in navzdol upognjenim stopalom, kar terja trajno nošenje prilagojene ortopedske obutve, v šepajoči hoji in brazgotinah na levi goleni, so s stališča primerne satisfakcije odškodninsko pravilno ovrednotene z zneskom 1.000.000 SIT. Revizija tudi v tem delu ne more imeti uspeha.

Tako se pokaže, da je - ob upoštevanju tožničine lastne soodgovornosti za nastalo škodo - pred sodiščem druge stopnje odmerjena odškodnina v skupnem znesku 5.750.000 SIT primerna. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.