Sodba II Ips 435/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnica je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ugotovljene posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju, temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je namreč tožnici povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Tožnica trpi tudi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. Škoda, prizadejana tožnici na področju psihičnega funkcioniranja, nedvomno spada med škode večjega obsega, ki terjajo ustrezno višjo satisfakcijo. Z zvišanjem odškodnine od 4.000.000 SIT na 6.000.000 SIT sodišče druge stopnje ni prekoračilo odškodnin, ki so v sodni praksi dosojane v podobnih primerih škod.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 5.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do zneska 12.500.000 SIT je zavrnilo. Zavrnitev je posledica ugotovitve, da je tožnica za prizadejano ji škodo odgovorna do višine njenih 30 %, delno pa tudi posledica nižje odmere odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah, kakor pa jih je tožeča stranka zahtevala. Pritožbama obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino - čeprav je ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke ugotovilo, da je tožnica za nastalo škodo odgovorna do njene polovice - zvišalo na 5.750.000 SIT. Navedeno zvišanje je posledica zvišanja odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka je vložila revizijo glede zneska 2.250.000 SIT z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nadaljnjih 2.250.000 SIT. Po stališču tožene stranke je tožnici odmerjena previsoka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Kljub sicer dolgotrajnem zdravljenju in relativno hudim poškodbam je zvišanje odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od 2.000.000 SIT na 4.000.000 SIT (ob upoštevanju polovične odgovornosti od 1.000.000 SIT na 2.000.000 SIT) pretirano. Res je tudi, da je tožničina življenjska aktivnost okrnjena, vendar pa bi bilo treba odškodnino iz tega naslova odmeriti z zneskom 4.000.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti z zneskom 2.000.000 SIT), ne pa z zneskom 6.000.000 SIT (z upoštevanjem odgovornosti z zneskom 3.000.000 SIT), kakor je storilo sodišče druge stopnje. Previsoka je tudi odškodnina, dosojena zaradi tožničine skaženosti v znesku 1.000.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti 500.000 SIT), saj bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 500.000 SIT (ob upoštevanju soodgovornosti v znesku 250.000 SIT).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Poškodba, ki jo je utrpela tožnica, je glede na obseg poškodovanja povzročila škodo večjega obsega. Udarec avtomobila v tožničino telo ji je povzročil oteklino možganov, odprt zlom leve podgoleni in bimaleolarni zlom levega gležnja, popoškodbeni sindrom, stanje po udarnini in oteklini možganov, popoškodbeni glavobol, stanje po tretmanu utesnitvene nevropatije levega medialnega živca, popoškodbeno prikrajšavo leve noge, psevdoartrozo med levo golenico in skočnico, navzdol upognjeno levo stopalo ter popoškodbeno okorelost levega zgornjega in spodnjega skočnega sklepa. Občasni izraziti glavoboli tožnici ostajajo tudi v bodoče. Zaradi večkratnih operacij leve goleni je bila tožnica večkrat hospitalizirana, v bolniškem staležu pa se je nahajala dve leti. Sledeč dejanskim ugotovitvam so med zdravljenjem nastopile številne komplikacije (ob slabo zaraslega zunanjega gležnja, delnega izpaha skočnice in popoškodbenega razvoja artroze ter nastajajočih vnetij). Tudi ocena prestanih telesnih bolečin kaže na velik obseg škode. Bolečinsko obdobje, posebej obdobje trajnih in občasnih hudih telesnih bolečin, je bilo zelo dolgo. Nevšečnosti je tožnica prestajala tudi zaradi hoje z berglami in nošenja opornice. Podrobnejši opis tožničinega zdravljenja je razviden iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba v celoti povzema, revizija pa jih niti ne graja. Ob takšnem obsegu prizadejanja škode je iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 4.000.000 SIT povsem primerna, ustreza kriterijem iz določbe 200. in 203. člena ZOR, poleg tega pa ne presega višine odškodnin, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih škod.

Primerna je tudi odškodnina, dosojena iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnice v znesku 6.000.000 SIT. Tožnica je uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ugotovljene posledice pa je ne prizadevajo le na fiziološkem področju (brazgotinasta rigidnost skočnega sklepa leve noge, prikrajšava leve noge in posledična nesposobnost za daljšo hojo), temveč predvsem na psihičnem področju. Udarec v glavo s posledično oteklino možganov je namreč tožnici povzročil motnje psihičnega funkcioniranja, popoškodbeno nevrotičnost in osebnostno spremenjenost. Ob izvedenskem mnenju (povzetki so na strani 9 in 10 sodbe sodišča prve stopnje) tožnica trpi tudi zaradi kognitivnega deficita in psihomotorične upočasnjenosti. Škoda, prizadejana tožnici na področju psihičnega funkcioniranja, nedvomno spada med škode večjega obsega, ki terjajo ustrezno višjo satisfakcijo. Z zvišanjem odškodnine od 4.000.000 SIT na 6.000.000 SIT sodišče druge stopnje ni prekoračilo odškodnin, ki so v sodni praksi dosojane v podobnih primerih škod.

Trajne estetske spremembe tožničinega telesa, ki se odražajo v prikrajšavi leve spodnje okončine z nepregibnim in navzdol upognjenim stopalom, kar terja trajno nošenje prilagojene ortopedske obutve, v šepajoči hoji in brazgotinah na levi goleni, so s stališča primerne satisfakcije odškodninsko pravilno ovrednotene z zneskom 1.000.000 SIT. Revizija tudi v tem delu ne more imeti uspeha.

Tako se pokaže, da je - ob upoštevanju tožničine lastne soodgovornosti za nastalo škodo - pred sodiščem druge stopnje odmerjena odškodnina v skupnem znesku 5.750.000 SIT primerna. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.