Sklep II Ips 1075/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Postopek o predlogu za obnovo postopka se prekine do odločitve o reviziji. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

[JEDRO] Določbi drugega odstavka 155. člena ZPP oziroma drugega odstavka 14. člena ODT ne nudita podlage za odstopanje od načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ne zadošča torej, da odvetnik priglasi strošek plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo, ampak mora predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, ali pa predlagati vpogled v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo prepovedanih imisij in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 121.625 SIT pravdnih stroškov. Ker odvetnik tožene stranke ni predložil potrdila, da je zavezanec za plačilo DDV, sodišče toženi stranki tega stroška ni priznalo. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje glede zavrnitve priglašenih stroškov za DDV, saj pooblaščenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal, da je zavezanec za plačilo DDV. Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije 3. Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer drugega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in drugega odstavka 14. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju ODT). Navaja, da drugi odstavek 155. člena ZPP izrecno določa, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov, stroški odmerijo po tarifi. Tarifa za nagrade odvetnikov je izrecno predpisana, in sicer v drugem odstavku 14. člena določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru je odvetnik že v odgovoru na tožbo podal izjavo, da je zavezanec za plačilo DDV, takšno izjavo pa vsebuje tudi lastnoročno podpisan stroškovnik. Odvetnik, ki je izrecno izjavil, da je zavezanec za DDV, zadosti pogoju, ki ga predpisuje ODT. Odgovor pravdnih strank 4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pritrjuje razlogom Vrhovnega državnega tožilstva in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. 5. 21. 7. 2008 (torej po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti in njeni predložitvi Vrhovnemu sodišču 1. 10. 2007) je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka. Kadar se vloži zahteva za varstvo zakonitosti, sočasno ali pozneje pa stranka vloži predlog za obnovo postopka, sodišče odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri tem upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki (četrti odstavek 402. v zvezi s 405. členom ZPP). 6. Ker razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v predlogu za obnovo postopka, niso v zvezi s tistimi, ki jih uveljavlja vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče sklenilo, da se najprej odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, obnovitveni postopek pa se do tedaj prekine. 7. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. 8. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Odvetniške storitve so se do 1. 1. 2009 obračunavale v skladu z Odvetniško tarifo, ki jo mora pri odmeri pravdnih stroškov uporabiti tudi sodišče. Znesek vrednosti odvetniških storitev se poveča za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 14. člena ODT). 9. Sodišče o povrnitvi stroškov praviloma odloči brez obravnavanja. Čeprav to pomeni, da o posameznih zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka, in o tem, ali je stroškovni zahtevek utemeljen, presodi na podlagi podatkov v spisu, mora biti vendarle v celoti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Priglasitev določene stroškovne postavke ne zadošča, ampak mora dejstvo, ki je podlaga za priznanje stroškov, izhajati iz podatkov spisa, ali pa mora stranka predložiti listino, na podlagi katere je mogoče sklepati o utemeljenosti stroškovne zahteve. 10. Katerih trditev strank o pomembnih dejstvih ni treba dokazovati in kdaj ima sodišče pri zbiranju procesnega gradiva preiskovalna pooblastila, določa zakon (glej 214. in drugi odstavek 7. člena ZPP). Citirani določbi drugega odstavka 155. člena ZPP oziroma drugega odstavka 14. člena ODT ne nudita podlage za odstopanje od opisanega načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ne zadošča torej, da odvetnik priglasi strošek plačila DDV in izjavi, da je zavezanec za plačilo, ampak mora predložiti listino, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, ali pa predlagati vpogled v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV. 11. Vrhovno sodišče je neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). 12. Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.