Slovenian Supreme Court dismisses appeal on employer liability for employee negligence causing hair damage.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's appeal, upholding the lower court's finding of employer liability for an employee's negligence. The plaintiff suffered severe scalp burns from an over-concentrated hair bleaching agent used by the salon's employee. The court ruled that the employer is liable under the Obligations Act for damages caused by employees during work, regardless of the plaintiff's delay in seeking medical attention.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticles 170(1) and 171(1) of the Obligations Act; An employer is liable for damages caused by an employee during work unless the employee acted with due care, and this liability extends to sole traders and other legal persons.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke, da se ji povrnejo stroški revizijskega postopka, se zavrne.
[JEDRO]
Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je tožnica dobila poškodbe lasišča (v obliki opeklin, ki so se spremenile v mehurje in kraste) zato, ker je toženkina delavka pri beljenju tožničinih las v toženkinem frizerskem salonu uporabila preparat za beljenje las v preveliki koncentraciji, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost toženke za tožničino škodo na podlagi določb 1. odstavka 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki določa, da odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba) in 1. odstavka 171. člena ZOR (ki določa, da se določbe 1. odstavka 170. člena ZOR uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo njihovi delavci).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožnici 120.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 277,00 SIT za premoženjsko škodo, ker je ugotovilo, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela v njenem frizerskem salonu, ko ji je njena delavka barvala lase. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker niso bili ugotovljeni vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženke. Bistveno v zadevi je, da je prišlo do škodnega dogodka 31.3.1992, tožnica pa je iskala zdravniško pomoč šele 2.4.1992 ter ostaja zato nejasno, zakaj je tožnica toliko dni oklevala do poiskanja zdravniške pomoči. Postavlja se tudi vprašanje, kaj vse je tožnica uporabljala za saniranje poškodb v spornem času in kar je verjetno vplivalo na nastale posledice. Toženka zato meni, da je zaradi teh razlogov prekinjena vzročna zveza med dogodkom in nastalo škodo. Zato toženka ne more biti odgovorna za sporno škodo.
V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne. Toženka namreč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dopustno.
Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so navedene v 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), vendar toženka teh v reviziji zgolj formalno navedenih kršitev ni z ničemer opredelila. Ker pa postopkovnih kršitev tudi ni obrazložila, ni možno niti po vsebinski plati ugotoviti, katere kršitve je želela uveljavljati. Zaradi tega je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri procesnih kršitev le v okviru določila 386. člena ZPP, po katerem se mora po uradni dolžnosti upoštevati le bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni podana.
Revizijske navedbe, ki razglabljajo o domnevnih ravnanjih tožnice pri saniranju poškodb glave in lasišča do prvega obiska pri zdravnici, predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno pobijanje dejanskih ugotovitev (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato teh izvajanj ni smelo upoštevati.
Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženkina revizija niti v smeri revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP). Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je tožnica dobila poškodbe lasišča (v obliki opeklin, ki so se spremenile v mehurje in kraste) zato, ker je toženkina delavka pri beljenju tožničinih las v toženkinem frizerskem salonu uporabila preparat za beljenje las v preveliki koncentraciji, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je podana odgovornost toženke za tožničino škodo na podlagi določb 1. odstavka 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki določa, da odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba) in 1. odstavka 171. člena ZOR (ki določa, da se določbe 1. odstavka 170. člena ZOR uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo njihovi delavci). Uradni preizkus odločbe o višini prisojene odškodnine pa je pokazal, da je bila tožnici dosojena odškodnina odmerjena v skladu z določili 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR.
Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih je toženka uveljavljala v reviziji in niti ne takih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (člen 393. ZPP).
Tožničin odgovor na revizijo ni v vsebinskem pogledu prispeval ničesar pravno tehtnega. Zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je iz tega razloga tožničin zahtevek, da se ji priznajo stroški odgovora na revizijo, zavrnilo (1. odstavek 166. in 155. člena ZPP).