Legislator Jurisprudence & Législation
VSL sklep I Kp 1301/99 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.1301.99 Généré par l'IA

Appeal dismissed; civil loan agreements and repayment promises insufficient to prove fraud without deception elements.

Numéro de cause VSL sklep I Kp 1301/99
Autorité / Tribunal
Juridiction Slovénie (SI)
Date de la décision
Issue du litige Rejeté (Dismissed)

Synthèse Legislator

Généré par l'IA

The High Court dismissed the Prosecutor's appeal against the first-instance decision to reject the investigation request for fraud. The court found that while the defendants admitted to receiving loans for a restaurant, the evidence failed to show they deceived the victims into providing the funds. Consequently, the mere existence of civil loan contracts and promises to repay was deemed legally insufficient to establish the requisite elements of fraud.

Regeste Legislator

Généré par l'IA

Zakon o kazenskem postopku (ZKP); obstoj civilnopravnega razmerja in obljuba vračila denarja nista dovolj za utemeljen sum goljufije brez dokazov o zavajanju.

Mots-clés

Généré par l'IA
fraud appeal civil loan contract deception elements insufficient evidence repayment promise défaut de qualité du procureur grief insuffisamment motivé qualité pour agir

Dispositions légales citées

Généré par l'IA
Généré par l'IA

Vous souhaitez savoir comment cet arrêt s'applique à votre dossier ?

Analysez cette décision avec la législation fédérale, le droit cantonal, la doctrine et la jurisprudence subséquente dans Legislator AI.

Ouvrir dans Legislator →

Texte complet

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Iz izjav oškodovancev danih delavcem policije v predkazenskem postopku ne izhaja, s čim naj bi ju obdolženca spravila v zmoto, da sta jima posodila denar. Iz njunih izjav izhaja le, da sta si obdolženca denar od njiju izposodila za gradnjo gostinskega objekta.

Pri tem pa tudi iz zagovora obdolžencev izhaja, da sta denar porabila za gradnjo gostinskega objekta v R... Kazenski ovadbi ni priložen noben dokaz, ki bi obstoj te okoliščine izpodbijal in tudi iz opisa obdolžencema očitanih kaznivih dejanj v zahtevi za preiskavo, ne izhaja, da naj bi bile navedbe obdolžencev o gradnji gostinskega lokala lažne. Glede na navedeno je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je le obljuba o vračilu denarja (ki je del vsake posojilne pogodbe) oziroma obljuba obdolžencev, da bosta denar vrnila (kar je tudi del sklenjenih posojilnih pogodb) in sodno overjeno potrdilo o posojilu zneska z dne 10.9.1991, le premalo za zaključek o utemeljenosti suma za kaznivo dejanje goljufije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje zavrnil zahtevo državnega tožilca za preiskavo zoper obdolženca zaradi treh kaznivih dejanj goljufije po členu 217/II in I KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Zoper sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevo za preiskavo dopusti.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in navedb v pritožbi, sodiššče druge stopnje nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da ni podan utemeljen sum, zavrnilo zahtevo državnega tožilca za uvedbo preiskave zoper obdolženca v smeri treh kaznivih dejanj goljufije. Glede na določbo prvega odstavka 169. člena ZKP, ki določa, da se preiskava zoper določeno osebo uvede, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, so neutemeljene navedbe v pritožbi državnega tožilca, da so zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zmotni. Sodišče prve stopnje je po proučitvi vseh podatkov spisa pravilno ugotovilo, da ni podana zadostna stopnja utemeljenosti suma, da naj bi obdolženca storila v zahtevi za preiskavo očitana kazniva dejanja.

Iz potrdila z dne 10.9.1991 izhaja, da je obdolženec tega dne od oškodovanca prejel posojilo v znesku 50.000 DEM; pri tem pa iz tega potrdila sploh ne izhaja rok vrnitve. Iz pogodbe med obdolžencema in oškodovancema o posojilu 35.721 DEM z dne 4.12.1992 izhaja, da posojilojemalca (obdolženca) jamčita za vračilo posojila s svojim premoženjem (premičnim in nepremičnim); enaka zaveza obdolžencev pa izhaja tudi iz pogodbe z dne 20.10.1993 za posojilo 51.000 DEM. Kot izhaja iz navedenih spisu priloženih listin ni dvoma, da sta oškodovanca obdolžencema posodila denar. Tega obdolženca v zagovoru tudi ne zanikata in tako ni dvoma o obstoju civilnopravnega razmerja med obdolžencema in oškodovancema. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoj takega civilnopravnega razmerja, le ni dovolj za zaključek o utemeljnosti suma, da naj bi obdolženca s tem storila očitana jima kazniva dejanja goljufije.

Iz kazenske ovadbe pooblaščenca oškodovancev (z dne 12.3.1998) izhaja, da sta obdolženca lastnika Penziona K... in družbenika družbe K... d.o.o. in da sta z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila oškodovanca v zmoto, da sta v škodo svojega premoženja obdolžencema 3x izročila zneske denarja v DEM. Iz ovadbe oškodovancev, ki je bila dopolnjena s strani policije 18.9.1998, sploh ne izhaja, s čim naj bi obdolženca spravila oškodovanca v zmoto. Tudi iz izjav oškodovancev danih delavcem policije v predkazenskem postopku ne izhaja, s čim naj bi ju obdolženca spravila v zmoto, da sta jima posodila denar. Iz njunih izjav izhaja le, da sta si obdolženca denar od njiju izposodila za gradnjo gostinskega objekta v R...; pri tem pa tudi iz zagovora obdolžencev izhaja, da sta denar porabila za gradnjo gostinskega objekta v R... Kazenski ovadbi ni priložen noben dokaz, ki bi obstoj te okoliščine izpodbijal in tudi iz opisa obdolžencema očitanih kaznivih dejanj v zahtevi za preiskavo, ne izhaja, da naj bi bile navedbe obdolžencev o gradnji gostinskega lokala lažne. Glede na navedeno je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je zgolj obljuba o vračilu denarja (ki je del vsake posojilne pogodbe) oziroma obljuba obdolžencev, da bosta denar vrnila (kar je tudi del sklenjenih posojilnih pogodb) in sodno overjeno potrdilo o prejemu posojila z dne 10.9.1991, le premalo za zaključek o utemeljenosti suma za kaznivo dejanje goljufije.