Legislator Jurisprudence & Législation
Sodba II Ips 682/95 ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.682.95 Généré par l'IA

Tenant's renovation investment does not grant ownership rights; only compensation for non-amortized costs after eviction applies.

Numéro de cause Sodba II Ips 682/95
Autorité / Tribunal
Juridiction Slovénie (SI)
Date de la décision
Issue du litige Rejeté (Dismissed)

Synthèse Legislator

Généré par l'IA

The Supreme Court dismissed the tenant's appeal seeking ownership rights to her apartment based on renovation investments made with the landlord's consent. The court found that the applicable laws at the time of investment did not recognize such investments as a basis for acquiring ownership, limiting the tenant to compensation for non-amortized costs upon eviction. Consequently, the court ruled that the lower court correctly applied the law and rejected the request to rewrite the judgment.

Regeste Legislator

Généré par l'IA

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Zakon o stanovanjskem gospodarstvu: Investment in a rented dwelling by a tenant with the landlord's consent does not confer ownership rights, but only entitles the tenant to compensation for non-amortized improvements upon eviction.

Mots-clés

Généré par l'IA
tenant ownership rights renovation investment compensation eviction legal consequences statutory time validity landlord consent requirements paiement du loyer prétention abusive du bailleur créance contestée

Dispositions légales citées

Généré par l'IA
1st paragraph of Article 23 of the Act on Fundamental Property Relations
Article 61 of the Housing Act
Articles 24 to 26 of the Act on Fundamental Property Relations
Article 390, paragraph 3 of the Code of Civil Procedure
Article 386 of the Code of Civil Procedure
Article 393 of the Code of Civil Procedure
Généré par l'IA

Vous souhaitez savoir comment cet arrêt s'applique à votre dossier ?

Analysez cette décision avec la législation fédérale, le droit cantonal, la doctrine et la jurisprudence subséquente dans Legislator AI.

Ouvrir dans Legislator →

Texte complet

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ob izselitvi iz stanovanja ima najemnik le pravico do povrnitve vrednosti vlaganj, ne pa lastninskega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je ta od toženca zahtevala sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino za stanovanje v M., P. ter zahtevek za vpis solastninske pravice na tem stanovanju na ime tožnice. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi na izselitev in izpraznitev spornega stanovanja ter na plačilo zapadle mesečne najemnine. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank, zavrnilo pritožbo tožnice proti odločitvi o zahtevku na ugotovitev solastninske pravice, v ostalem pa je pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke glede odločitve na vpis lastninske pravice na spornem stanovanju, tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine ugodeno. Pravna podlaga za tožničin zahtevek je v prvem odstavku 23. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica je dokazala, da je v stanovanje investirala z dovoljenjem lastnika in je tako postala lastnica tistega, kar je v stanovanje vložila. Pomemben je čas investicij, zaradi česar je pri sojenju potrebno uporabiti predpise in pravna pravila iz tistega časa. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na pravna pravila ODZ. Stanovanjski zakon v času vlaganj ni veljal, zaradi česar določbe 61. člena tega zakona ni mogoče uporabiti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica kot imetnica pravice do uporabe stanovanja uveljavlja pridobitev lastninske pravice do 2/5 na stanovanju v M., P., pri čemer jemlje za izhodišče vlaganje v stanovanje zaradi obnove in vgraditve inštalacij ter keramičnih oblog. Dejanske ugotovitve glede omenjenih adaptacij ne potrjujejo pristanka toženca kot lastnika stanovanja, kot pomembno dejstvo pa sodišči nižje stopnje štejeta tudi izjavo tožeče stranke, dano dne 19.10.1984 tedanjemu podjetju za stanovanjsko gospodarstvo, da ne bo zahtevala povrnitve stroškov za adaptacijo. Ne glede na take dejanske ugotovitve tudi obvelja, da v času veljavnosti predpisov o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem gospodarstvu pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona z adaptacijo stanovanja, na katerem je nekdo imel stanovanjsko pravico (ali pravico do uporabe), ta na njem ni pridobil lastninskega deleža. Tudi zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80) takega načina pridobitve lastninske pravice ne pozna. Določbe 24. do 26. člena tega zakona se nanašajo na primere gradnje stavbe ali druge zgradbe na tujem zemljišču in za navedeni primer niso uporabljive. Ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi ni mogoče uporabiti v reviziji ponujene razlage določbe 23. člena omenjenega zakona. Gre namreč za uporabo in vzdrževanje stanovanja; to področje pa je bilo - kot rečeno - v času zatrjevanih investicij urejano z zakonom o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. list SRS, št. 3/81) in zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82), ki nista predvidevala pridobitve lastninske pravice na način, ki ga zatrjuje tožeča stranka. V stanovanjskem zakonu (Ur. list RS, 18/91) pa je predvideno, da ima najemnik šele po izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, ki jih je opravil v soglasju z lastnikom (61. člen).

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče v postopku na nižjih stopnjah tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).