Sklep I R 101/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodne odločbe se obravnava v okviru pravnih sredstev, ne pa v okviru smotrne delegacije. Za slednjo so pomembne okoliščine, ki vplivajo na spor od zunaj.

[OBRAZLOŽITEV]

V pravnomočno končani zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 262/2002 je tožena stranka predlagala obnovo postopka. Nato je vložila predlog za izločitev Višjega sodišča v Mariboru in posledično vseh okrožnih sodišč z območja tega višjega sodišča ter izločitev Okrožnega sodišča v Murski Soboti z določitvijo drugega stvarno pristojnega sodišča.

Predlog ni utemeljen.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) ne pozna instituta izločitve sodišča, ampak le izločitev sodnika.

Predlog tožene stranke predstavlja predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožena stranka ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi se postopek lažje opravil pri drugem sodišču kot pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ki je zadevo kot stvarno in krajevno pristojno obravnavalo doslej. Navaja pa druge okoliščine, za katere meni, da so tako tehtne, da utemeljujejo tako imenovano smotrno delegacijo iz 67. člena ZPP.

Tožena stranka predlaga, da se namesto Višjega sodišča v Mariboru določi drugo stvarno pristojno sodišče, namesto Okrožnega sodišča v Murski Soboti pa drugo stvarno pristojno sodišče, ki ni z območja Višjega sodišča v Mariboru. Glede prvega navaja, da mu ne more zaupati, ker je že trikrat odločalo in je tretjič v spremenjeni sestavi senata sprejelo drugačno pravno presojo kot prvič in drugič. V svoji odločbi opr. št. I Cp 752/2003 je storilo veliko formalno jezikovnih ter vsebinskih napak. Zavzelo je napačno materialnopravno stališče. Kršilo je temeljno načelo zaupanja v pravno državo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedene trditve ne utemeljujejo določitve drugega sodišča. Odločitev v obravnavani pravdni zadevi je pravnomočna, revizija tožene stranke ni bila utemeljena. Trditev pravdne stranke, ki v pravdi ni uspela, da ne zaupa sodišču, je subjektivno prepričanje, ki ne more spadati med tehtne razloge iz 67. člena ZPP. Sprememba pravnega stališča v tretjem sojenju je očitno posledica razveljavitve odločb v prejšnjih sojenjih, prepričanje o formalnih in vsebinskih napakah oziroma o napačni materialnopravni presoji pa je tudi le mnenje ene stranke, ki pri obravnavanju pravnega sredstva ni doživelo podpore. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodne odločbe se obravnava v okviru pravnih sredstev, ne pa v okviru smotrne delegacije. Za slednjo so pomembne okoliščine, ki vplivajo na spor od zunaj, kakršnih pa tožena stranka ne navaja.

Sklicuje se še na ustavno pritožbo, kar pa je neupoštevno. To je pač drugačno pravno sredstvo kot obravnavani predlog, nanaša pa se tudi na vsebino odločitve v sporu med strankama, ne pa na tehtne zunanje okoliščine, ki bi utemeljevale nadaljnje odločanje pred sodiščem, ki ne bi bilo Višje sodišče v Mariboru.

Ko predlaga določitev drugega sodišča namesto Okrožnega sodišča v Murski Soboti, tožena stranka trdi, da je to sodišče (vključno z Okrajnim sodiščem v Murski Soboti) obravnavalo najmanj trideset pravdnih zadev s stranko F. in so bili zato v te postopke vključeni že vsi sodniki civilnega in gospodarskega oddelka. Zato je neprimerno, da o predlogu za obnovo postopka ponovno odloča Okrožno sodišče v Murski Soboti. Ostali sodniki pravdnih zadev ne obravnavajo, zato ni sodnika, ki bi lahko odločal v tej zadevi in bi bilo treba določiti za sojenje drugo okrožno sodišče izven pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru. Vrhovno sodišče navedenim razlogom ne more pritrditi. Po Zakonu o sodiščih izvajajo sodno oblast zakoniti sodniki, ki se jim po ustreznih pravilih dodeljujejo posamezne zadeve. Ne v zakonu in ne drugje ni nobenih omejitev, da sodnik ne bi smel odločati v več zadevah iste stranke. V posamezni zadevi sodnik ne more in ne sme opravljati sodniške funkcije le v primeru izločitve v smislu 70. člena ZPP. To pa velja le za konkretne sodnike v konkretni zadevi, ne pa za sodišče kot celoto. Instituta izločitve sodišča naš pravdni red ne pozna. Le če bi bili zaradi izločitve sodnikov vsi sodniki določenega sodišča izločeni in sodišče ne bi moglo postopati, bi sledila nujna delagacija v smislu 66. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru za tako situaciji ne gre, saj tožena stranka ne navaja, da bi bili vsi sodniki Okrožnega sodišča v Murski Soboti z odločbo predsednika tega sodišča izločeni. Tožena stranka torej tudi v tem primeru ne navaja tehtnih razlogov za postopanje po 67. členu ZPP.

Ker torej tehtni razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti na druga stvarno pristojna sodišča, niso podani, je vrhovno sodišče predlog tožene stranke zavrnilo.