Court dismisses appeal claiming cohabitation existed; requires objective reasons for lack of shared living to establish de facto community.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

[JEDRO]

Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe prvega odstavka 12. člena v aktualnem obdobju veljavnega ZZZDR je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske. Če življenjske skupnosti ni - torej, če partnerja ne živita skupaj - tudi ni zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR in s tem tudi ne s to določbo predvidenih pravnih posledic zanju. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na sicer izjemno možnost spregleda pogoja skupnega življenja, vendar le, če zanj obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati (zdomci, mornarji, zdravstveni ali starostni razlogi in podobno). Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati.

[OBRAZLOŽITEV]

Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki od leta 1981 do približno sredine leta 1993 živeli v zunajzakonski skupnosti v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je delno ugodilo zahtevku tožnika in ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank vrstna hiša v Ankaranu s funkcionalnim zemljiščem - vse na parc. št. 1502, vpisani v vl. št... k.o..., in stanovanje v stanovanjskem bloku v Ljubljani, ter da sta njuna lastninska deleža na tem premoženju vsakega do polovice, toženki pa naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo možna vknjižba tožnikovega polovičnega deleža na pravkar navedenem stanovanju v Ljubljani. V ostalem je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo še podredni nasprotni zahtevek toženke, uveljavljan le za primer ugoditve tožnikovemu zahtevku. O stroških postopka je odločilo, da jih pravdni stranki krijeta vsaka svoje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o glavni stvari, ustreznem obsegu izpodbijanja z njeno pritožbo, spremenilo, saj je ocenilo, da pravdni stranki nista živeli v skupnosti, ki bi jo bilo mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ki bi lahko na tej podlagi privedla do stvarnopravnih učinkov pridobitve skupnega premoženja.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da so "trditve" sodišča druge stopnje (o tem, da sta pravdni stranki imeli dovolj sredstev, da bi si uredili skupno prebivališče, če bi želeli živeti skupaj - bodisi z nakupom ali z najemom primernega stanovanja) zgolj pavšalne in neobrazložene, predvsem pa v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Tožnik očita sodišču druge stopnje, da ne pove, na podlagi česa ugotavlja, da sta pravdni stranki imeli dovolj sredstev za ureditev skupnega življenja, če bi želeli živeti skupaj; sicer pa vsebina listin in izpovedb v postopku kaže po mnenju tožnika ravno nasprotno. Pravdni stranki sta ves čas od leta 1981 dalje podrejali njuno življenje samo cilju, da si uredita možnost skupnega bivanja. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik ponovno povzema potek dogodkov iz obdobja njunega razmerja, ki naj bi potrjevali pravilnost takšnega sklepanja in hkrati kazali na zgrešenost drugačnega stališča sodišča druge stopnje, ki je prebivanje pravdnih strank pri njunih starših kot pač bolj udobno za njiju štelo za subjektivno okoliščino. Tožnik vztraja pri mnenju, da sta pravdni stranki živeli v skupnosti z vsemi elementi zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje, z vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik sicer navaja, da uveljavlja kot revizijski razlog (tudi)

bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pojasni, za katero izmed upoštevnih procesnopravnih kršitev kot revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP naj bi šlo in v čem naj bi bila podana. Omejitev postulacijske sposobnosti strank, predvidena z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, je odraz zahteve po pravno kvalificiranem zastopanju strank v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerih je obseg preizkusa izpodbijanih sodnih odločb spričo njihove pravnomočnosti vselej omejen in po naravi stvari zožen glede na obseg preizkusa, predvidenega v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. V postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom upoštevna omejitev iz 371. člena ZPP izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe zunaj okvira izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona. To pomeni, da revizijski očitek o "trditvah" sodišča druge stopnje kot takšnih, ki so zgolj pavšalne in neobrazložene, ne terja odgovora, saj je te lastnosti mogoče pripisati kvečjemu pravkar povzetemu očitku revidenta. Če pa tožnik meri na katero izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (morda iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) z očitkom, da so "trditve" sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, ga je treba napotiti na ustrezni del besedila iz pravkar v oklepaju navedene zakonske določbe, s katerim je opredeljen kot procesna kršitev primer, ko je "o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki." Takega nasprotja pa tožnik ne zatrjuje in je njegove revizijske očitke s tem v zvezi mogoče opredeliti le kot izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe prvega odstavka 12. člena v aktualnem obdobju veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89 in 14/89) je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske. Če življenjske skupnosti ni - torej, če partnerja ne živita skupaj - tudi ni zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR in s tem tudi ne s to določbo predvidenih pravnih posledic zanju. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na sicer izjemno možnost spregleda pogoja skupnega življenja, vendar le, če zanj obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati (zdomci, mornarji, zdravstveni ali starostni razlogi in podobno). Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati.

V obravnavanem primeru je pomembno, da tožnik skupnega življenja s toženko, torej njune življenjske skupnosti, ni niti zatrjeval in da o neobstoju življenjske skupnosti med pravdnima strankama sploh ni bilo spora. To pomeni, da je o morebitnem obstoju objektivnih razlogov za možnost spregleda pogoja skupnega življenja nosil vso trditveno in dokazno breme izključno tožnik. Sklep, da tožnik tega bremena ni zmogel, izhaja že iz vsebine njegovih lastnih navedb, pri čemer je brez slehernega pomena s tem v zvezi tožnikov obširen (tudi še v revizijji ponovljen) kronološki prikaz ravnanj pravdnih strank v 12-letnem obdobju trajanja njune zveze, ki ga ponuja v oporo verodostojnosti in trdnosti njunega namena ustvaritve pogojev za vzpostavitev življenjske skupnosti - vendar še vedno samo namena.

Dejstvo je, da v vsem tem obdobju življenjske skupnosti nikoli nista vzpostavila in da prepričljive ovire zanjo oziroma objektivnega razloga za tako stanje tožnik niti v obliki trditev ni ponudil, medtem ko se tožnikovo opravičevanje takega stanja s skupnim namenom ter z željami in načrti pravdnih strank, ki v dvanajstih letih niti na najskromnejši ravni niso bili tudi realizirani, nujno izkaže za jalovo. Naj bo zgolj v ilustracijo opozorjeno na izpovedbo tožnika, ki je zaslišan kot stranka (list. št. 19 spisa) sam pojasnil, da "se toženka ni strinjala, da bi vzela vsaj garsonjero v najem", tožnik pa da "ni bil pripravljen živeti pri njenih starših".

Ker tožnik tudi ni zatrjeval, da pravdni stranki nista imeli dovolj sredstev za ureditev skupnega življenja (na primer z najemom garsonjere), nasprotna dejanska ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje (namreč da sta imeli dovolj sredstev) niti ni odločilnega pomena. Ker pa se tožnik v reviziji sprašuje, od kje sodišču druge stopnje takšna ugotovitev, mu je treba odgovoriti, da je po metodi indičnega sklepanja (primerjaj z določbo 3. točke 358. člena ZPP) imelo oporo zanjo v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o tem, da sta bili obe pravdni stranki ves čas zaposleni, da je toženka delala tudi honorarno, da sta imeli pravdni stranki vsak svojo gospodarsko družbo oziroma lokal, da sta kupila hišo v Ankaranu in jo dogradila (po trditvah tožnika in spričo njegovih zahtevkov pa pridobila še drugo znatno premoženje), da sta imela ne majhne devizne prihranke in hranilne vloge, da sta si privoščila skupna dopustovanja in izlete ter podobno.

Po obrazloženem se torej izkaže, da stališču sodišča druge stopnje o neobstoju razlogov za spregled pogoja skupnega življenja pravdnih strank v obravnavanem primeru ni kaj očitati, in da slednji nista živeli v zunajzakonski skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR; zato tudi ne moreta biti deležni s to določbo predvidenih pravnih posledic, na katere se je tožnik skliceval v oporo svojim in s tem neutemeljeno uveljavljanim zahtevkom v tem postopku.

Ker upoštevno uveljavljani in tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o toženkinih stroških revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, medtem ko tožnik stroškov revizijskega postopka ni priglasil.