Supreme Court partially allowed appeal on interest start date but dismissed higher non-property damage compensation claim.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o zakonskih zamudnih obrestih tako spremeni, da navedene obresti od dosojenega zneska 870.000 SIT tečejo od 1.1.2002 do 26.2.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama nosi revizijske stroške.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 870.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2002 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 198.830 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe, pri čemer je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je dosojena odškodnina prenizka in da bi bilo treba tožniku priznati vse, kar je iz naslova odškodnine zahteval, torej 1.200.000 SIT zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 350.000 SIT zaradi strahu in 800.000 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Pri tem se revizija sklicuje na več kot dva meseca trajajoči bolniški stalež, na nošenje opornice in na relativno dolgo trajanje srednje težkih telesnih bolečin. Tožniku se bodo občasne telesne bolečine še pojavljale. Ker je tožnik fizični delavec, je razumljivo prestajal tudi strah za izid zdravljenja, saj je nosil opornico na sredincu desne roke kar 52 dni. Ob dogodku se je tudi močno prestrašil. Sicer pa je poškodba tožniku zapustila funkcionalne posledice. Mišična moč sredinca desne roke je oslabljena, tožnik pa je manj zmožen za stiskanje pesti, za močnejše oprijeme predmetov z desno roko in za dvigovanje težkih predmetov. Tožnik mora več fizičnih naporov vlagati tudi v opravila v domačem življenju. Končno tožeča stranka napada odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Pri tem se sklicuje na določbe ZOR o zamudnih obrestih, ki omogočajo odločitev o začetku njihovega teka že pred 1.1.2002.

Sklicevanje na sodno prakso je krivično, predvsem pa postavlja v neenakopraven položaj upnike, ki jim je zapadla terjatev pred začetkom leta 2002 v razmerju do ostalih upnikov. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine do vtoževanega zneska in z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od 24.10.1998 dalje do plačila.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo terja opredelitev škode glede na njen obseg in razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi primerjavo z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izhodišče za presojo o višini odškodnine so konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera. Tožnik je utrpel poškodbo, ki je ni mogoče uvrstiti med primere, ki terjajo večjo denarno satisfikacijo. Utrpel je namreč le odtrganino končnega dela kite iztegovalke končnega dela členka desnega sredinca. Kot posledica mu je ostala le nepregibnost končnega sklepa sredinca desne roke in delna oviranost pri fizičnem delu. Obravnavanega odškodninskega primera torej ni mogoče uvrstiti med primere, kjer so obravnavane znatnejše odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči nižjih stopenj sta imeli na razpolago ustrezno gradivo, ki se nanaša na potek zdravljenja, opredelitev trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti, na strah in na duševne bolečine zaradi oviranosti pri fizičnem delu. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena odškodnina v znesku 500.000 SIT je primerna in je v takšni višini utemeljena predvsem ob dejstvu, da je tožnik 52 dni nosil opornico desnega sredinca, kar je predstavljalo poleg bolečin tudi nevšečnosti in težave. Glede na to, da je bil zaradi poškodbe 65 dni v bolniškem staležu je navedena odškodninska postavka najbolj opazna, ostali dve (strah in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti) pa sta vrednoteni primerno z nižjimi odškodninskimi zneski. Pri tem je glede na dejanske ugotovitve škoda iz naslova prestanega strahu ob dogodku in zaradi zdravljenja že na meji kategorije pravno priznane škode. Zneska 70.000 SIT iz tega naslova torej ni mogoče zviševati. Tudi trajne posledice, ki so tožniku ostale zaradi nepregibnosti končnega sklepa sredinca desne roke, ne predstavljajo - ne glede na to, da gre za fizičnega delavca takšnega obsega škode, da bi bilo iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (oviranje pri delu na delovnem mestu in doma) mogoče priznati višjo odškodnino od dosojenih 300.000 SIT.

Ob dejanskih ugotovitvah je torej skupna odškodnina v znesku 870.000 SIT glede na obseg oškodovanja primerna, predvsem pa jo je mogoče primerjati s podobnimi primeri sodne prakse. Revizija v tem obsegu torej ni utemeljena. Delno pa je bilo treba pritrditi reviziji, kolikor napada odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem priznavanje zamudnih obresti za posamezne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179 do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi o začetku teka zamudnih obresti spremenilo za čas od 1.1.2002 do 26.2.2002 tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem je bilo treba revizijo zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe pa ni imela za posledico spremenjene odločitve o pravdnih stroških, kar velja tudi za odločitev o revizijskih stroških, ki jih je tožeča stranka prijavila v reviziji. Uspeh tožeče stranke je namreč tako neznaten, da ne vpliva na že sprejeto stroškovno odločitev, niti ni mogoče trditi, da je z revizijo uspela v opaznem obsegu. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.