Supreme Court quashes lower court judgment for procedural violation regarding lack of party consent on damage valuation.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu glede 1,313.771 SIT z zamudnimi obrestmi in v stroškovnih odločitvah razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o tožničinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Toženka je šele na zadnjem naroku ugovarjala, da je treba plačani znesek valorizirati in tudi šele takrat predložila obračun valorizacije izplačane odškodnine. V navedenem zapisniku ni vnešena nikakršna izjava tožnice o tem, ali soglaša z valorizacijo, zlasti pa ne, ali soglaša s šele takrat predloženim toženkinim obračunom valorizacije. Ker je soglasje pravdnih strank o toženkinemu izračunu za razsojo pomembno dejstvo, razlogi prvostopenjskega sodišča o obstoju tega soglasja pa so v nasprotju z razlogi razpravnega zapisnika, je prišlo do uveljavljane procesne kršitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica se je kot sopotnica v avtomobilu hudo telesno poškodovala v prometni nesreči 2.10.1993 in zato od toženke, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti povzročitelja, zahtevala plačilo 7,800.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28.9.1998 v prvem sojenju odškodnino odmerilo na 6,000.000 SIT. Ker pa je štelo, da je tožnica zaradi neuporabe varnostnega pasu v deležu 20% prispevala k škodi, je toženki naložilo, da tožnici plača 4,800.000 SIT in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženka se je s tako odmero strinjala, saj se je pritožila le proti stroškovni odločitvi, tožnica pa je s pritožbo izpodbijala zavrnitev vseh presežno zahtevanih 3,000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je v prvem pritožbenem odločanju pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ocenilo, da ni dokazov, da bi neuporaba varnostnega pasu vplivala na obseg tožničine škode, zaradi česar ni njenega prispevka in je toženka glede temelja v celoti odgovorna. Ob tem izhodišču je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 6,600.000 SIT. Ker pa je toženka s prvo sodbo pravnomočno prisojenih 4,800.000 SIT že plačala, ji je s sodbo z dne 7.1.2002 iz drugega sojenja naložilo, da tožnici plača le še 486.229 SIT, presežni tožbeni zahtevek (do 3,000.000 SIT) pa zavrnilo. Pri tem je upoštevalo, da znaša valorizacija plačanega dela odškodnine 6,113.771 SIT.

Proti tej sodbi je vložila pritožbo le tožnica in izpodbijala zavrnitev 1,313.771 SIT, ker je štela, da bi ji prvostopenjsko sodišče v drugem sojenju moralo prisoditi še 1,800.000 SIT in ne samo 486.229 SIT. Izpodbijala je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo njeni pritožbi, spremenilo je stroškovno odločitev, pritožbo proti izpodbijani zavrnitvi glavnice z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev pritožbe glede glavnice 1,313.771 SIT s pripadki, uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijanih sodb obeh sodišč, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku še za izpodbijani znesek glavnice, zamudnih obresti in sorazmeren del pravdnih stroškov. V nasprotju z vsebino razpravnega zapisnika z dne 7.1.2002 so razlogi prvostopenjskega sodišča, da naj bi pravdni stranki soglašali z višino valoriziranega plačila. Pri tej trditvi tožnica natančno povzema vsebino zapisnika in nato še opozarja, da ni izjavila niti tega, da soglaša s kakršnokoli valorizacijo. Do procesne kršitve je prišlo tudi na pritožbeni stopnji. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zaradi nepravilne valorizacije plačanega zneska na eni strani in zaradi uporabe meril na dan sodbe iz prvega sojenja pri odmeri odškodnine na drugi strani. Sodišče bi moralo pri valorizaciji plačila pravnomočnega dela odškodnine z enakimi merili valorizirati tudi v drugem sojenju še spornih 20% odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar pa sta obe sodišči v drugem sojenju v bistvu znižali merila za odmero odškodnine. V ponazoritev te trditve in trditev o procesnih kršitvah tožnica opozarja, da se je v drugem sojenju izkazalo, da njenega prispevka ni. Če bi torej obstala sodba iz prvega sojenja, bi tožnica razpolagala s 6,000.000 SIT odškodnine, zaradi napak v prvem sojenju pa je dobila le 4,800.000 SIT na podlagi sodbe iz prvega sojenja in še 486.229 SIT na podlagi sodbe iz drugega sojenja, skupaj torej samo 5,286.229 SIT glavnice, kar je celo nominalno manj od odmere 6,000.000 SIT odškodnine pri polni odškodninski odgovornosti toženke v prvem sojenju. Tožnica meni, da je bilo v drugem sojenju materialno pravo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je bila odmerjena prenizka odškodnina.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB 2).

Revizija je utemeljena.

Tožnica utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede njegovih razlogov, da sta pravdni stranki soglašali z višino valoriziranega zneska. Toženka je šele na zadnjem naroku 7.1.2002 ugovarjala, da je treba plačani znesek valorizirati in tudi šele takrat predložila obračun valorizacije izplačane odškodnine (priloga pod B 12). V navedenem zapisniku ni vnešena nikakršna izjava tožnice o tem, ali soglaša z valorizacijo, zlasti pa ne, ali soglaša s šele takrat predloženim toženkinim obračunom valorizacije. Ker je soglasje pravdnih strank o toženkinemu izračunu za razsojo pomembno dejstvo, razlogi prvostopenjskega sodišča o obstoju tega soglasja pa so v nasprotju z razlogi razpravnega zapisnika, je prišlo do uveljavljane procesne kršitve. Gre za kršitev takega pomena, da bi moralo nanjo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z drugimi procesnimi očitki, ki jih tožnica uveljavlja za pritožbeno sojenje. Ugotovljena procesna kršitev pred sodiščem prve stopnje namreč že sama po sebi spada med revizijske razloge iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč v izpodbijanem obsegu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165.

člena ZPP. Glede nadaljnjega sojenja in pravilne uporabe materialnega prava pa revizijsko sodišče pripominja, da izračuni izkazujejo, da je očitno nekaj narobe pri sporni valorizaciji plačanega dela odškodnine. Ne gre samo za tožničino utemeljeno opozorilo, da je odmera polne odškodnine iz prvega sojenja znašala 6,000.000 SIT, sedaj pa kljub ugotovitvi o neobstoju tožničinega prispevka prisoja znaša nominalno manj, kot bi pri enaki odločitvi o temelju dobila v prvem sojenju. K prikazanemu izračunu revizijsko sodišče še pripominja, da je do dejanskega nominalnega znižanja prišlo kljub vmesnemu poteku 27 mesecev med sodbama iz prvega in drugega sojenja in vmesnim spremembam valutnih razmer. Na očitno nepravilnost po presoji revizijskega sodišča kaže tudi naslednji enostavni izračun, da je odmera odškodnine iz drugega sojenja v primerjavi z odmero iz prvega sojenja višja za 10% (6,600.000 SIT in 6,000.000 SIT), valorizacija pravnomočno prisojenega in plačanega dela odškodnine 4,800.000 SIT na 6,113.771 SIT pa je višja celo za 27,3%, torej skoraj trikrat več. Ali še dodatno: primerjava s povprečnimi plačami iz časa prvega in drugega sojenja pokaže, da je bila odškodnina v prvem sojenju odmerjena v višini 60 plač, v drugem pa le v višini 46 plač. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju, ob upoštevanju revizijsko spornega zneska in prisoje iz drugega sojenja, bolj pozorno obravnavati tožničin ugovor, ali sploh in kakšna valorizacija pride v obravnavani zadevi v poštev, ali pa se bo moralo bolj pozorno ukvarjati z revizijskim stališčem, da je treba upoštevati enaka merila tako za valorizacijo plačanega dela iz prvega sojenja kot za upoštevanje razmer glede neplačanega dela odškodnine v novem sojenju.