Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sklep I R 82/2003 ECLI:SI:VSRS:2003:I.R.82.2003 KI-generiert

Appeal dismissed; personal acquaintance between judges does not compromise court impartiality.

Geschäftsnummer Sklep I R 82/2003
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's request to transfer jurisdiction to a different court. The plaintiff, a judge in the same building as the defendant's court, argued that personal familiarity compromised impartiality, though no party formally requested the transfer. The court held that mere acquaintance between judges does not inherently affect subjective independence, especially in non-personal property disputes where no party raised doubts about fairness.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 23 of the Constitution of the Republic of Slovenia; Article 6 of the European Convention on Human Rights; Article 67 of the Civil Procedure Act: Personal acquaintance between judges does not automatically constitute a ground for transferring jurisdiction unless it creates a serious doubt regarding the court's impartiality.

Schlagwörter

KI-generiert
judicial impartiality transfer of jurisdiction personal acquaintance civil procedure subjective independence court neutrality Slovenian law Dublin-Überstellung nach Kroatien

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 23 of the Constitution of the Republic of Slovenia
Article 6 of the European Convention on Human Rights
Article 67 of the Civil Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Predlogu za določitev drugega sodišča se ne ugodi.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, za odločanje v zadevi pa pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, torej drugo stvarno pristojno sodišče. Dejstvo, da se sodniki med seboj poznajo in se srečujejo v isti zgradbi, samo po sebi ne more vplivati na subjektivno neodvisnost sodnikov, ki se kaže v osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva. Sodniki in sodnice odločamo na podlagi ustave in zakonov in moramo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih, zlasti še o premoženjskopravnih, čeprav posamezni sodnik pozna eno ali drugo pravdno stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu vložil tožbo za plačilo 150.457,10 tolarjev zaradi tega, ker navaja, da toženec ni izpolnil pogodbe, saj ni opravil del, nekatera dela pa ni opravil kvalitetno. Ker je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki se nahaja v isti zgradbi kot Okrajno sodišče in se sodniki srečujejo v zgradbi ter se osebno poznajo, je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu predlagalo prenos krajevne pristojnosti.

Predlog ni utemeljen.

V 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št.

12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) je predvideno, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so zato drugi tehtni razlogi. Predlog ne navaja razlogov smotrnosti, temveč druge razloge, ki naj bi bili tehtni. Toda prenos pristojnosti je mogoč v izjemnih primerih, ko gre za tehtne razloge, ki bi povzročali resen dvom o tem, da sodišče sodi nepristransko (23. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Uradni list RS, št. 33/91-I. 24/2003) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94 - MP, št. 7).

V obravnavani zadevi je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, za odločanje v zadevi pa pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, torej drugo stvarno pristojno sodišče. Dejstvo, da se sodniki med seboj poznajo in se srečujejo v isti zgradbi, samo po sebi ne more vplivati na subjektivno neodvisnost sodnikov, ki se kaže v osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva. Sodniki in sodnice odločamo na podlagi ustave in zakonov in moramo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih, zlasti še o premoženjskopravnih, čeprav posamezni sodnik pozna eno ali drugo pravdno stranko. To še toliko bolj, ker predmet tožbenega zahtevka v konkretni zadevi ni osebne narave, temveč gre za relativno nizek premoženjski zahtevek. Tudi dvom v objektivno nepristranost ni izkazan, saj prenosa pristojnosti ni predlagala nobena od pravdnih strank, ki bi kakorkoli dvomila v nepristransko sojenje, temveč sodišče samo, ki le abstraktno ugotavlja tako možnost.

Dejstvo, da se ljudje v manjšem kraju poznajo, ne sme in ne more vplivati na sojenje. Kolikor pa v obravnavani zadevi ne gre za običajno poznanstvo, temveč za tesnejše, prijateljske odnose, ki bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti posameznega sodnika ali sodnice, se nepristranskost zagotavlja v okviru pravnega inštituta izločitve po 70. členu Zakona o pravdnem postopku, saj je lahko pristran le posamezni sodnik, ne pa sodišče.