Supreme Court dismisses review; direct user of construction land must pay compensation unless exempted by law.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je neposredni (dejanski) uporabnik takšnega zemljišča. Plačila tega nadomestila je lahko oproščen le, če za to izpolnjuje predpisane pogoje (če je za določeno obdobje prejemnik socialne pomoči; če je prizadet zaradi elementarne nesreče), teh pogojev pa tožnik ne izpolnjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostava D. z dne 28. 4. 2004. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje v ponovljenem postopku tožniku odmeril za čas od 1. 1. 1999 do 31. 1. 1999 in za čas od 1. 6. 1999 do 31. 12. 1999 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stanovanjskih površin na naslovu A. Ulica B., v izmeri 118 m2, v znesku 7.846,00 SIT. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (1984) (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) ter ZSZ/97 (Ur. l. RS, št. 44/97) in na določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine M. (Uradni vestnik Občine ..., v nadaljevanju: Odlok).

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in dodaja, da ni sporno, da je tožnik lastnik in neposredni uporabnik stavbe na B. ulici v A. ter da tekom postopka ni dokazal drugačne neposredne uporabe stanovanjskih prostorov, ki jo je zatrjeval. Navaja tudi, da tožniku za obdobje od 1. 2. 1999 do 31. 5. 1999 ni bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ker je v tem obdobju prejemal denarni dodatek kot edini vir preživljanja.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Upa, da ga bo Vrhovno sodišče oprostilo plačila nadomestila za uporabo njegovega stavbnega zemljišča.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik in neposredni uporabnik stavbnega zemljišča, za katerega mu je prvostopni upravni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za več mesecev leta 1999; je v prvem odstavku 62. člena ZSZ (1984) in 16. člena Odloka določeno, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice); da je v 14. členu Odloka določeno, da Občinski svet Občine M. zavezanca delno ali v celoti oprosti plačila nadomestila 1.) če je zavezanec prejemnik socialne pomoči in 2.) če je zavezanec prizadet zaradi elementarne nesreče vse do odprave posledic, ki so s tem dogodkom nastale in ki vplivajo na zavezančevo zmožnost plačila nadomestila. Sporno pa je, ali se tožnik lahko oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

9. Glede na to, da tožnik za obravnavano obdobje, za katero je dolžan plačati nadomestilo, ni izkazal, da bi bil prejemnik socialne pomoči, niti da bi bil prizadet v elementarni nesreči, po presoji Vrhovnega sodišča ugovor napačne uporabe materialnega prava za ta primer ni podan. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar so pravilno in zakonito ugotovili že prvostopno sodišče in upravna organa.

10. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

12. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).