Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 747/2008 ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.747.2008 KI-generiert

Sodba II Ips 747/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Geschäftsnummer Sodba II Ips 747/2008
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

Res je, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni natančne opredelitve o uri škodnega dogodka, vendar to ni odločilno dejstvo v pomenu določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP spričo v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je v noči s 30.8. na 31.8.1986 tožnika zvlekel iz lokala po predhodnem prepiru z njim prav toženec.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Sodba II Ips 747/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) je bil izvod revizije poslan tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Schlagwörter

KI-generiert
Befreiung von der Krankenversicherungspflicht gesundheitliche Gründe Übernommene Krankheitskosten betrügerische Begründung des Versicherungsanspruches unrechtmässig bezogene Leistungen Vorzustand
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Res je, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni natančne opredelitve o uri škodnega dogodka, vendar to ni odločilno dejstvo v pomenu določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP spričo v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je v noči s 30.8. na 31.8.1986 tožnika zvlekel iz lokala po predhodnem prepiru z njim prav toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

V že četrtem ponovljenem sojenju na prvi stopnji je sodišče prve stopnje tokrat prvič delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožniku za povzročeno nepremoženjsko škodo plačati odškodnino v znesku 3,000.000 SIT (zdaj 12.518,78 EUR) s pripadki, medtem ko je v presežku (za znesek 1,000.000 SIT oz. zdaj 4172.93 EUR s pripadki) zahtevek tožnika zavrnilo. Sklenjen krog indicev je sodišču prve stopnje tokrat zadoščal za pretežno verjeten sklep, da je tožnika poškodoval toženec; ugotovilo je namreč, da je bil tožnik poškodovan v noči s 30.8. na 31.8.1986 po predhodnem prepiru s tožencem v gostilni, iz katere je slednji tožnika nasilno zvlekel na hodnik v preddverju; neposrednih prič – očividcev dogajanja pred gostilno sicer ni bilo, vendar je bila možnost tožnikovega samopoškodovanja izrecno izključena, poškodbe tožnika (prelom zgornje čeljustnice, prelom desne ličnice, pretres možganov in udarec v levo stran prsnega koša) so bile zdravniško ugotovljene, za njihov nastanek na kakšen drug način (razen, da mu jih je povzročil toženec) pa ni bilo na razpolago (niti) trditev, ki bi utegnile biti razumno sprejemljive. Tožniku prisojeni znesek je vsota priznanih mu odškodnin za telesne bolečine v višini 1,500.000 tedanjih SIT (od zahtevanih tedanjih 2,500.000 SIT), za strah v celotni zahtevani višini 300.000 tedanjih SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celotni zahtevani višini 1,200.000 tedanjih SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog procesnopravne narave opira na trditve o kršitvah določb 8. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku ter obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona z obrazložitvijo, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni opredelitve o času oziroma točni uri škodnega dogodka; gre namreč za odločilno dejstvo glede na skladne izpovedbe toženca ter prič B. Š. in M. P. o tem, da je toženec odšel iz gostilne že pred uro, ki jo je tožnik sicer nejasno in različno navajal kot čas poškodovanja, sodišči pa se tudi do teh (skladnih) izpovedb nista z ničemer opredelili v razlogih pravnomočne sodbe. V slednji toženec pogreša končno še razloge o tem, zakaj sta sodišči šteli za verodostojno izjavo natakarja G., povzeto v policijskem uradnem zaznamku, ki ga priča G. ni podpisal in iz katerega ne izhaja, da bi bil opozorjen na posledice krive izpovedbe. Toženec v reviziji graja tudi višino tožniku prisojene odškodnine in predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) je bil izvod revizije poslan tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženčevi očitki kršitve določb 8. in 215. člena ZPP v pravnomočnem zaključenem postopku niso samostojno upoštevni že kot revizijski razlog, ki bi terjal preizkus formalnopravne pravilnosti z revizijo izpodbijane sodbe. Tak preizkus lahko opravi revizijsko sodišče le v mejah z določbami 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP taksativno predvidenih in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov, med katere sicer spada v toženčevi reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ni podana.

Res je, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni natančne opredelitve o uri škodnega dogodka, vendar to ni odločilno dejstvo v pomenu določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (o katerem naj torej ne bi bilo razlogov v pravnomočni sodbi) spričo v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je v noči s 30.8. na 31.8.1986 tožnika zvlekel iz lokala po predhodnem prepiru z njim prav toženec. Tako se izkažejo toženčeve trditve, da je zapustil lokal še preden je prišlo do poškodovanja tožnika, za neupošteven poskus izpodbijanja v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. S tem je delno že odgovorjeno tudi na nadaljnji revizijsko zatrjevan in neutemeljen očitek toženca, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do (ocenili) skladnih izpovedb toženca ter prič B. Š. in M. P.; izpovedbe vseh treh naštetih so dokazno ocenjene v razlogih sodb sodišč obeh stopenj, sicer pa njihove skladne izpovedbe, da so skupaj zapustili lokal, niso z ničemer v opreki z dejanskimi ugotovitvami o načinu poškodovanja tožnika, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek o odsotnosti razlogov v pravnomočni sodbi o tem, zakaj sta sodišči šteli za verodostojno izjavo natakarja G., povzeto v policijskem uradnem zaznamku. Razlogi o tem so v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje in v prvem odstavku na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje.

Ker obrazloženo uveljavljani revizijski razlogi procesnopravne narave niso podani in ker je materialnopravno pravilna tudi pravnomočna odločitev o obsegu tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ki jo toženec neutemeljeno graja v reviziji le pavšalno z enim stavkom, je bilo treba njegovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.