Appeal allowed; withdrawal of evidence must be explicit, not presumed, and courts must hear relevant evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Umik dokaznega predloga mora biti izrečen, saj procesni zakon ne določa njegove presumpcije (npr. zaradi "nevztrajanja" pri njem). Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak izvede samo tiste, ki so pomembni za odločbo, medtem ko ostale zavrne. Za odločbo pa so pomembni tisti dokazi, s katerimi se dokazujejo (oz. zanikajo) dejstva, pomembna za odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. tč. njegovega izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (prvi odstavek izreka prvostopenjske sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 126.960,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe). Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse (tri) pritožbene razloge. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve (sodišču prve stopnje) v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi "od izdaje sodbe do plačila".

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Izpodbijana sodba je bila izdana pred dnem 14.07.1999, ko so začele veljati določbe "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Zato je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah "starega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba je utemeljena. Iz razlogov izpodbijane sodbe (na njeni 8. strani) izhaja, da je sodišče na podlagi izpeljanega dokaznega postopka (v katerem je zaslišalo le pričo M. G.) ugotovilo, da je bil sklenjen le ustni dogovor o sodelovanju pri organizaciji tekmovanja (R. 4x4 S. 93), da pa tožeča stranka ni uspela dokazati vsebine tega dogovora, tj. dogovora o kritju stroškov, nastalih pri organizaciji tekmovanja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo (na 8. strani sodbe), da "tožeča stranka drugih dokazov ni predložila" in da je "tudi predlog za zaslišanje drugih predstavnikov in prič (smiselno) umaknila", kar je v nasprotju z vsebino zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 01.06.1999, iz katerega izhaja, da je sodišče prve stopnje "predlog za zaslišanje preostalih prič kot nepotreben zavrnilo" (list. št. 55). Iz vsebine navedenega zapisnika namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo samo predlog za zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka.

Prav tako pa ni razvidno, da bi tožeča stranka umaknila predlog za zaslišanje F.P. (direktorja) in A.P., ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 20.03.1997 (redna št. 16). Takšno procesno dejanje stranke mora biti namreč izrečno, saj procesni zakon ne določa presumpcije umika dokaznega predloga (npr. zaradi "nevztrajanja" pri njem). Sicer pa se vsebina ustnega dogovora dokazuje z zaslišanjem strank oz. udeležencev, ki so pri sklenitvi dogovora sodelovali. Sodišče prve stopnje pa je (na naroku za glavno obravnavo dne 13.05.1997) zaslišalo le M.G., ne pa tudi F.P. in A.P., ki sta po izpovedbi priče M.G. tudi sodelovala na sestanku, na katerem je bilo govora o pokritju stroškov tehnične izvedbe tekmovanja.

Pri tem sodišče (prve stopnje) sicer ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, saj se izvedejo samo tisti, ki so pomembni za odločbo, ostali pa se zavrnejo (po 2. odst. 300. čl. ZPP/77). Vendar pa so za odločbo pomembni tisti dokazi (220. čl. ZPP/77), s katerimi se dokazujejo dejstva, pomembna za odločitev (gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.10.1996, opr. št. III Ips 29/95), v konkretnem primeru dejstva, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil dogovor, "da se najprej poplačajo vsi nastali stroški in se potem ugotavlja dobiček, ki se razdeli med partnerje po enakih delih" (7. stran izpodbijane sodbe).

Teh dokazov (tožeče stranke) pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Tako se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na pravilo o dokaznem bremenu iz 221.a čl. ZPP/77, po katerem sodišče odloči v škodo tiste stranke (v konkretnem primeru tožeče stranke), ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost. Če je bilo namreč dejansko stanje "že v zadostni meri razjasnjeno" (drugi odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe), potem ni bilo potrebe po uporabi pravila o dokaznem bremenu, ki se uporabi šele potem, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstva, ki ga je zatrjevala (tožeča) stranka.

Vendar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem F.P. in A.P., ki ga je tožeča stranka predlagala za ugotovitev dogovora, da naj bi se najprej poplačali vsi stroški in šele nato dobiček razdelil po enakih delih. Zato (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP/77 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke na podlagi 3. odst. 166.

čl. ZPP/77 pridržalo za (novo) končno odločbo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (3. odst. 375. čl. ZPP/77) z zaslišanjem F.P. in A.P. (po potrebi pa tudi drugih udeležencev sestanka) ugotovi, kakšna je bila vsebina dogovora o kritju stroškov pred razdelitvijo dobička (ali takšna, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, ali pa takšna, kot jo je zatrjevala tožena stranka). Nato pa (če bo uspela dokazati zatrjevano vsebino dogovora) naj presodi, ali je tožeča stranka glede na nastale stroške, ustvarjeni dobiček in izvršena plačila upravičena do plačila vtoževanega zneska.

VS RS sodba III Ips 29/95 (23/10/96).