Appeal allowed; debt enforcement court must return case to first instance for factual review of family support obligations.

Pritožbi se ugodi in se sklep o neutemeljenosti ugovora razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

[JEDRO]

Dolžnik se v ugovoru sklicuje prav na svojo preživninsko obveznost in v zvezi s tem sodišču predloži tudi dokaze. Dolžnikov ugovor je zato moč šteti za obrazložen, o njegovi utemeljenosti pa bo moralo ponovno odločiti sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dne 20.03.2000 s sklepom ugodilo predlogu upnika in odločilo, da se izvršba nadaljuje tudi z novim izvršilnim sredstvom in sicer rubežem dolžnikove plače. Odločilo je tudi, da se smeta zarubiti 2/3 plače, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Nezarubljivi del plače pa je višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Dolžnikovemu dolžniku je prepovedalo izplačilo zarubljenega dela prejemkov in odločilo, da se sklep nanaša tudi na povečanje plače. Dolžniku je še naložilo, da upniku povrne nadaljnje izvršilne stroške.

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal. Navedel je, da je odločitev sodišča, da se mu lahko zarubita 2/3 plače nerazumna. Njegova plača znaša 65.000,00 SIT, z njo pa mora preživljati petčlansko družino. Žena je prijavljena na zavodu, eden od otrok študira, druga dva pa sta šoloobvezna. Za različne obveznosti znaša določen znesek 1/3 plače (preživnina, upravna prepoved na plačo, kredit), zato je v sklepu določen znesek nerazumno visok. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega in ga v skladu z 2. odst. 54.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ) poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožbeno sodišče je ugovor tako tudi obravnavalo. Pritožba je utemeljena. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 1. točki 1. odst. 102. člena določa, da je na plačo moč seči do 2/3 (kadar ne gre za izterjavo priviligiranih terjatev), vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Vendar je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je navedena določba ZIZ v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljiv del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja (odločba Ustavnega sodišča št.

U-I-339/98 z dne 21.01.1999, objavljena v Ur.l. RS št. 11/99). Navedeno odločbo Ustavnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer povzelo v izreku izpodbijanega sklepa (2. odst.

1. točke izreka), vendar pa zarubljivega dela plače ni določno opredelilo. Navedlo je le, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Dolžnik pa v ugovoru nasprotuje prav višini zarubljivega dela plače in se pri tem sklicuje na svojo preživninsko obveznost. Glede na to, da je v zvezi z zatrjevanimi dejstvi sodišču predloži tudi ustrezne dokaze, je njegov ugovor moč šteti za obrazložen v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo.

Vendar pa sodišče druge stopnje samo ne more odločiti tudi o utemeljenosti ugovora. Sodišče prve stopnje, ob odločitvi o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, za dolžnikovo preživninsko obveznost ni vedelo, zato pravno pomembnih dejstev kot so: število oseb, ki jih je dolžnik po zakonu dolžan preživljati, višina dolžnikovih dohodkov, višina preživninske obveznosti ipd., ni ugotavljalo. Sodišče druge stopnje v ugotovitvah sodišča prve stopnje tako nima podlage za odločitev o utemeljenosti ugovora.

Zato je bilo potrebno sklep o neutemeljenosti ugovora razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o utemeljenosti ugovora in glede na dolžnikove ugovorne trditve in predložene listine določi primerno višino zarubljivega dela dolžnikove plače.