Appeal dismissed; business tenancy law applies, not residential law, despite procedural citation error.

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Za najem poslovnih prostorov se ne uporabljajo določbe stanovanjskega zakona, marveč pravila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. I 546/95 z dne 20.3.1995 tudi v 1. in 3. točki ter zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati glavnico v znesku 37.938,18 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenija na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, kot jih določa Ljubljanska banka za devizne vloge v nemških markah na vpogled, za čas zapadlosti posameznega računa do plačila. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik navaja, da je tožena stranka ugovarjala pasivno legitimacijo, sodišče pa se glede tega ni izreklo. Dalje navaja, da so sporni prostori poslovni prostori in ne stanovanje, zato naj bi tudi ne prišla v poštev uporaba Stanovanjskega zakona. Nazadnje pa graja še ugotovitev prvega sodišča, ko ta kot nesporno ugotavlja, da med strankama nikoli ni bila sklenjena najemna pogodba ter dodaja, da iz zapisnika jasno izhaja njen pristavek, da le-ta ni bila sklenjena pisno. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče že uvodoma ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča pravilna.

Pritožbeno sodišče namreč ne dvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, česar tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. Preizkus izpodbijane sodbe v luči pritožbene navedbe, češ da med pravdnima strankama ni bilo nesporno ugotovljeno, da med njima najemna pogodba nikoli ni bila sklenjena, sicer pokaže, da je tožeča stranka ob tem res dostavila, da ta ni bila sklenjena pisno, kar je v razlogih sodbe nato izostalo, vendar pa gre v tem primeru le za procesni spodrsljaj, ki pa nima nobenega vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je namreč poleg navedenega podalo še druge razloge, na podlagi katerih šteje to odločilno dejstvo (neobstoj najemnega razmerja) za resnično. Kot najmočnejši razlog se tako kaže dejstvo, da je bila med strankama nedvomno sklenjena prodajna pogodba glede spornih prostorov in je možnost obstoja najemne pogodbe glede iste stvari, med istima strankama in za isto obdobje, izključena že po pravilih logičnega mišljenja. Nadaljnji razlog, ki ga izpodbijana sodba izrecno podaja, je, da mora biti najemna pogodba za poslovne prostore sklenjena pisno, sicer sploh ni veljavna.

Pogodba nedvomno ni bila sklenjena pisno, kar vnovič poudarja tudi pritožnik ter na ta način že sam posredno priznava, da pravno veljavne najemne pogodbe med strankama ni. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče že odgovarja tudi na nadaljnje pritožbene navedbe, ki opozarjajo na napačno uporabo materialnega prava. Pritožnik ima prav, ko navaja, da sporni prostori niso stanovanje in zanje ne veljajo določbe Stanovanjsklega zakona - SZ, marveč gre za poslovne prostore ter bi bilo zato potrebno uporabiti Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP (Ur.l.SRS št. 18/74).

Ne glede na to pa je pravno pravilo, ki ga je iz zakonskih določb izluščilo prvo sodišče, pravilno, le sklicevalo se je na napačno zakonsko določilo. Pravni temelj je namreč drugi odstavek 12.člena ZPSPP, ki pa je po vsebini enak 5.odstavku 39.člena SZ. Obe zakonski določili vsebujeta isto pravno pravilo, ki zahteva pisno obliko najemne pogodbe in kot sankcijo za kršitev uveljavlja ničnost. Na ta način pritožbeno sodišče odpravlja napako, ki jo je pri sklicevanju na zakonska določila , storilo prvo sodišče. Naposled pa pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožnikovo uvodno navedbo, češ da se sodišče ni izreklo o ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je postavila tožena stranka.

Za takšno pritožbeno navedbo tožnik sploh nima pravnega interesa, marveč bi ga lahko imel kvečjemu toženec, ki pa se proti sodbi ni pritožil, zato se pritožbeno sodišče vsebinsko tudi ni spuščalo v utemeljenost tega ugovora. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo na podlagi 498.čl sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi).