Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sklep I Cp 1739/2005 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1739.2005 KI-generiert

Pre-purchase right claim dismissed because plaintiff failed to deposit security for unpaid purchase price at court.

Geschäftsnummer VSL sklep I Cp 1739/2005
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The High Court in Ljubljana dismissed the appeal against a first-instance judgment that rejected a pre-purchase right claim. The plaintiff argued she could not deposit funds because she did not yet know the exact purchase price, relying on insurance and bank guarantees instead. The court ruled that depositing the amount or equivalent security is a mandatory procedural prerequisite for filing such a lawsuit, and mere offers of security do not satisfy this requirement.

Legislator-Regeste

KI-generiert

4. odst. 20. člena SZ; 5. odst. 178. člena SZ: The filing of a lawsuit for violation of a pre-purchase right requires the plaintiff to have deposited the purchase price or equivalent security at the court as a mandatory procedural precondition; without this, the claim is inadmissible.

Schlagwörter

KI-generiert
pre-purchase right procedural precondition security deposit inadmissible claim Stanovjski zakon Mangelnde Umsetzung der wettbewerbswidrigen Vereinbarungen Antrag mit Vorbehalt des Widerrufs Klage auf Ausschluss aus der Miteigentümergemeinschaft

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
odločba Up-251/99 Vrhovnega sodišča RS
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Položitev zneskov, ki so na račun kupnine, po sklenjeni pogodbi

zapadli v plačilo do vložitve tožbe, ali garancije zanje pri sodišču,

je procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne

pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s

katero je tožnica zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene

med toženkama 9.10.2002 za dve točno določeni stanovanji v hiši K. v

Ljubljani, in prodajo teh stanovanj tožnici pod pogoji, opredeljenimi

v zahtevku. Hkrati je prvo sodišče glede na tako odločitev tudi

zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z naložitvijo

drugi toženki, da preneha z izvajanjem gradbenih in drugih del na

skupnih delih in prostorih hiše. Tožnica mora toženkama povrniti

486.809,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da se razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje. Ker v

času vložitve tožbe kljub vloženi zahtevi še ni dobila sporne pogodbe

iz zbirke zemljiškoknjižnih listin, ni vedela za višino kupnine. Zato

ni mogla položiti ustreznih zneskov. Garancijo pa je ponudila s

polico življenjskega zavarovanja in bančno pogodbo o vezavi sredstev.

Sodišče je kljub sprejetemu dokaznemu sklepu z navedenimi dokazi, ni

pozvalo k predložitvi listin, ampak je zadevo nepričakovano

zaključilo na prvem naroku z izpodbijano odločitvijo. Dejstvo, da je

tožnica sama ocenila znesek kupnine za postavitev zahtevka, še ne

pomeni, da je ta primerljiva ali adekvatna kupnini, ki je bila

plačana za del nepremičnine (stanovanje), ki je bila sicer prodana

kot celota.

V zvezi z zavrnjenim predlogom za izdajo začasne odredbe pa

pritožnica poudarja, da je prvo sodišče ob izrecni ugotovitvi o

verjetni izkazanosti zahtevka v eni prejšnjih svojih obrazložitev

tudi samo omenilo možnost vložitve ponovnega predloga, če bi se

kasneje izkazala drugačna situacija.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz same določbe 4. odstavka 20. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.

l. RS, št. 18/91-I do št. 23/96) in enake določbe zdaj veljavnega 5.

odst. 178. člena SZ povsem nedvoumno sledi, da mora najemnik oz.

prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki uveljavlja predkupno

pravico na stanovanju, v roku za vložitev tožbe zaradi kršitve take

pravice, pri sodišču, na katerega območju je stanovanje oz. hiša,

položiti zneske ali garancijo za zneske, ki so na račun kupnine po

sklenjeni pogodbi zapadli v plačilo do dneva vložitve tožbe. Že ob

vložitvi tožbe mora biti torej izkazano, da je pri sodišču položen

ustrezen znesek ali garancija, kasneje se lahko eventuelno korigira

ali prilagodi le višina zneska. Izkazani polog pomeni procesno

predpostavko, brez katere tožbe ni dopustno vzeti v obravnavo. Tako

razumevanje omenjenega predpisa je potrjeno tudi s stališčem

Vrhovnega sodišča RS ter Ustavnega sodišča RS (odločba Up-251/99).

Zgolj ponujeni dokazi o možnosti zagotovitve pologa torej nikakor ne

zadoščajo za dopustnost sodnega varstva, zato pa sodišče tudi ni

dolžno pozivati tožnika na njihovo predložitev v obliki ustreznih

listin, v smislu dopolnitve tožbe (čl. 108 ZPP). Drugačno pritožbeno

gledanje po obrazloženem ni pravno upoštevno. Sodišče druge stopnje

je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev o zavrženju

tožbe potrditi kot pravilno in zakonito. Enako pa velja glede

zavrnitve predlagane začasne odredbe, in to iz razlogov, ki jih je

navedlo že prvo sodišče (čl. 365, točka 2 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je posledica tožničine neuspele pritožbe

ter dejstva, da tožena stranka z odgovorom nanjo ni prispevala k

razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (čl. 165/1 in čl. 155/1

ZPP).