Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sodba I Cpg 88/2003 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.88.2003 KI-generiert

Appeal dismissed; voluntary insurance cannot cover rights already provided by mandatory health insurance.

Geschäftsnummer VSL sodba I Cpg 88/2003
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The court dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment ordering the respondent to pay damages for medical expenses. The appellant argued that voluntary insurance should cover costs not fully reimbursed by mandatory insurance, but the court held that voluntary coverage can only supplement gaps, not duplicate existing rights. Consequently, the appellant could not claim a refund for expenses the respondent was already obligated to pay under mandatory insurance laws.

Legislator-Regeste

KI-generiert

61. člen ZZVZZ; 23. člen ZZVZZ; Voluntary health insurance cannot cover benefits already provided by mandatory insurance, as it is strictly supplementary and cannot duplicate statutory obligations.

Schlagwörter

KI-generiert
voluntary health insurance mandatory health insurance supplementary coverage regressive claim ZZVZZ provisions bestrittene Forderung Rechtsvorschlag unbezahlte Schuld

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris) je prostovoljno

zavarovanje. Zato je z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že

z obveznim zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj

drugega. Zato tožeča stranka ne more proti toženi stranki

uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako

ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu

povrniti iz obveznega zavarovanja.

Drugače bi morda lahko bilo, če bi se prostovoljno zavarovanje

(delno) nanašalo tudi na pravice iz obveznega zavarovanja (npr. iz

23. člena ZZVZZ), kar pa glede na zakonsko ureditev niti ni možno.

Nosilec obveznega zavarovanja je namreč samo tožena stranka (3. odst.

12. člena ZZVZZ), zato druge zavarovalnice, torej tudi tožeča

stranka, s prostovoljnim zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo

zagotavljati pravic, ki jim gredo že iz obveznega zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.908,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.11. 2001 do plačila in ji

povrniti pravdne stroške. Izreklo je še, da je tožeča stranka dolžna

povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 32.400,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo

zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge

stopnje sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge

stopnje pritožbo zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijani

sodbi navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še

dodaja:

Trditev, da je zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris)

zavarovanje, ki je v celoti v skladu s pogoji iz 61. člena Zakona o

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavaro- vanju (ZZVZZ), tožeči

stranki ne more biti v prid. Ker gre za prostovoljno zavarovanje, je

namreč z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že z obveznim

zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj drugega. Zato se

samo po sebi razume, da tožeča stranka ne more proti toženi stranki

uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako

ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu

povrniti iz obveznega zavarovanja. Drugače bi morda lahko bilo, če bi

se prostovoljno zavarovanje (delno) nanašalo tudi na pravice iz

obveznega zavarovanja (npr. iz 23. člena ZZVZZ), kar pa glede na

zakonsko ureditev niti ni možno. Nosilec obveznega zavarovanja je

namreč samo tožena stranka (3. odst. 12. člena ZZVZZ), zato druge

zavarovalnice, torej tudi tožeča stranka, s prostovoljnim

zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo zagotavljati pravic, ki

jim gredo že iz obveznega zavarovanja.

Glede na takšno razlago relevantne zakonske ureditve sodišče druge

stopnje ne vidi potrebe, da bi odgovarjalo še na druge pritožbene

navedbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in

ker ni pri tem storilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pazi

sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo

zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene

stroške.