Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sklep I Cp 2152/2004 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2152.2004 KI-generiert

Appeal allowed; physical division of property suffices for usage fee claim without land registry entry.

Geschäftsnummer VSL sklep I Cp 2152/2004
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Teilweise gutgeheissen (Partially Allowed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Court of Appeal overturned the first-instance judgment dismissing the plaintiff's claim for usage fees based on a physical division of property. The plaintiff argued that a 1959 agreement and subsequent conduct proved the property was physically divided, entitling him to fees despite the lack of land registry entry. The court agreed that physical division creates a legal basis for usage fees, reversing the lower court's error and remanding the case to determine the specific amount.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 219 of the Obligations and Contracts Act; Article 355 of the Civil Procedure Act: A claim for usage fees based on physical division of property does not require registration in the land registry, and such division creates a legal basis for the claim.

Schlagwörter

KI-generiert
physical division of property usage fee claim land registry entry co-ownership rights civil procedure appeal remittal for new trial unregistered agreement ununterbrochener Aufenthalt

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 219 of the Obligations and Contracts Act
Article 355 of the Civil Procedure Act
Article 3 of the Civil Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Za uveljavljanje zahtevka na plačilo uporabnine ni potrebno, da bi

bila pogodba o fizični delitvi nepremičnine izvedena v zemljiški

knjigi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem naj bi toženka tožniku plačala 1.497.600,00 SIT

kot nadomestilo za uporabo njegove polovice stanovanja v 1.

nadstropju hiše Z. 25 v Ljubljani.

Tožnik se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa, da se

razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo

toženkinim nasprotujočim si navedbam in pričanju, ne da bi preverjalo

resničnost. Nepravilno je tudi uporabilo materialno pravo, ker ni

upoštevalo pogodbe o delitvi nepremičnine iz leta 1959, čeprav ta ni

v nasprotju z vknjiženimi deleži solastnic. Ta pogodba konkretizira

odnos med njenimi strankami tako, da Ivanki Maček (pravni prednici

tožnika in toženke) pripada prvo nadstropje. Pogodba je bila

podpisana in izvajana ter je tako veljavna in obvezujoča za pogodbene

stranke, kakor tudi za njihove pravne naslednike. Sodišče tožniku ni

omogočilo pričanja v obsegu, ki bi nesporno utemeljilo njegove izjave

in ni dovolilo soočenja strank, čeprav bi bilo glede na nasprotja v

njunih trditvah in izjavah bistveno za izid postopka. V nadaljevanju

pritožba navaja številne primere nasprotij in nelogičnosti po

podatkih v spisu in med drugim posebej opozarja na toženkin predlog,

podan preko njene odvetnice leta 1999, za kompenzacijo deležev,

tožnikovega v 1. nadstropju s površinsko enakim v pritličju. Brez

upoštevanja pogodbe o delitvi iz leta 1959 taka kompenzacija ni

možna. Pripominja še, da toženkina vlaganja v hišo (konkretno v 1.

nadstropje) bistveno presegajo potrebni obseg, zato tak strošek ne

more biti osnova za priznanje pobota.

V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pogodba o "spremembi idealnih delov v lastništvo etaž", sklenjena

5.10.1959 med pravno prednico pravdnih strank in ostalima

solastnicama hiše (A4), kot tudi dogovor med tožnikom in toženko,

sklenjen 22.4.1999 (A7) ne dopuščata dvoma o tem, da je bila hiša na

Z. 25 fizično razdeljena tako, da sta pravdni stranki zdaj solastnika

stanovanja v prvem nadstropju vsak do 1/2. Iz še drugih izvedenih

dokazov je mogoče sklepati, da se je taka delitev tudi ves čas

upoštevala in je bila torej omenjena pogodba iz leta 1959, kot

opozarja pritožba, realizirana. Ob takem dejanskem stanju ni videti

nikakršne pravne podlage za prvostopenjsko stališče, izraženo v

obrazložitvi izpodbijane sodbe, da namreč zato, ker delitev ni

vpisana v zemljiški knjigi, tožnik ne more zahtevati uporabnine po

219. členu ZOR za svojo polovico stanovanja, s katero razpolaga

toženka. Strinjati pa se tudi ni mogoče z zaključkom, da tožnik ni

izkazal svojega prikrajšanja in toženkine obogatitve. Zatrjevano

dejstvo, da je tožnik hotel v letu 1995 v spornem stanovanju

reaktivirati firmo, pa tega ni mogel, ker je z njim v celoti

razpolagala toženka, nedvomno kaže na njegovo prikrajšanje, s katerim

je svoj denarni zahtevek med drugim utemeljil. Hkrati to seveda za

toženko pomeni okoriščanje, saj celo sama izpoveduje o uporabi

celotnega stanovanja v prvem nadstropju. Vprašljiv je pri tem lahko

obseg njene obogatitve glede na zatrjevani dogovor o vzdrževanju

stanovanja s pritiklinami s tožnikovim deležem prejete najemnine. Ker

je prvo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nepravilnega pravnega

gledanja zavrnilo po temelju, se z višino (obsegom) tožnikovega

prikrajšanja in toženkinega okoriščenja ni ukvarjalo. Sodbo je bilo

zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (čl. 355

ZPP), da se bodo ugotovila in razčistila za odločitev o višini

zahtevka (že zatrjevana) pomembna dejstva.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.