Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sklep II Ips 165/96 ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.165.96 KI-generiert

Appeal dismissed; property claim review depends on value threshold, not property right ownership status.

Geschäftsnummer Sklep II Ips 165/96
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against the second-instance court's rejection of a property claim. The appellant argued for review based on a material law error, but the court held that the nature of the claim as a property dispute under Article 382 of the Civil Procedure Act is independent of whether the plaintiff holds a housing right. Consequently, the appeal was rejected because the claimed value of 8,500 SIT did not exceed the 80,000 SIT threshold required for review in non-monetary cases.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 382, paragraph 3 of the Civil Procedure Act; Article 186, paragraph 2 and Article 40, paragraph 2 of the Civil Procedure Act: For non-monetary property claims, the admissibility of an appeal depends strictly on the value stated in the original complaint exceeding the statutory threshold, regardless of the underlying property right or subsequent value changes.

Schlagwörter

KI-generiert
property claim admissibility housing right ownership appeal value threshold non-monetary dispute civil procedure law Revisionsgrund Widerspruchsverfahren bei Pfändung Rektifikationsvorbehalt

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 382, paragraph 3 of the Civil Procedure Act
Article 186, paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 40, paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 393 of the Civil Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Za presojo, ali gre za premoženjski zahtevek po 382. členu ZPP, ni pomembno, ali je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je o tem, ali je tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo s tožečo stranko, odvisna od tega, ali je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice ali ne. Ta ugotovitev ima naravo predhodnega vprašanja, ki za presojo dovoljenosti revizije ni odločilno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopni sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe premoženjski zahtevek. Za presojo, ali gre za premoženjski zahtevek po 382. členu ZPP, ni pomembno, ali je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, to je o tem, ali je tožena stranka dolžna skleniti prodajno pogodbo s tožečo stranko, odvisna od tega, ali je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice ali ne. Ta ugotovitev ima naravo predhodnega vprašanja, ki za presojo dovoljenosti revizije ni odločilno. Če pa je tako, je za dovoljenost revizije potrebno uporabiti 3. odstavek 382. člena ZPP, v povezavi z 2. odstavkom 186. člena in 2. odstavkom 40. člena ZPP.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo ZPP (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila tožbo dne 21.7.1993, torej v času, ko je že veljala navedena novela. To pomeni, da bi morala v tožbi navesti vrednost, ki bi presegala 80.000,00 SIT. Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 8.500,00 SIT. Ta vrednost pa za dovoljenost revizije ni zadoščala. Kasnejša sprememba vrednosti, ne glede na to, da jo tožeča stranka imenuje "razširitev" tožbe, z dne 22.2.1995, za odločitev o dovoljenosti revizije ni pravno odločilna. Tožeča stranka mora, če naj si zagotovi revizijo, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. Da je prav ta in samo ta vrednost odločilna za dovoljenost revizije, je za zahtevek, kakršen je obravnavani, navedeno v 2. odstavku 40. člena ZPP.

Smisel navedenih določb je v tem, da se omejitev glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno drugostopno odločbo dosledno spoštuje. Z izrednim pravnim sredstvom stranki posegata v že pravnomočno razsojena in praviloma tudi izvršena razmerja, kar pomeni, da morata tudi spoštovati omejitve, ki jih ZPP za vložitev takšnega sredstva predpisuje. Če gre za nedenarni tožbeni zahtevek, mora biti že iz tožbe razvidno (za obe stranki), da gre za spor, v katerem bo dovoljena tudi revizija. Vrednost spornega predmeta je torej sestavni del tožbe. To velja tudi v primeru, ko gre za sklenitev prodajne pogodbe, pa čeprav je v izreku razvidna vrednost kupnine. Zahtevek je še vedno nedenarni in ima zato stranka možnost, da svoj interes označi ne glede na vrednost kupnine. Prav to je storila tudi tožeča stranka.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta revizijo tožeče stranke zavrgli, je revizijsko sodišče moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).