Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sodba I Cp 1128/04 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1128.04 KI-generiert

Appeal dismissed; bank's right to terminate loan requires explicit declaration before debt becomes due.

Geschäftsnummer VSL sodba I Cp 1128/04
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment regarding a loan dispute. The defendant argued that the entire debt had expired due to the statute of limitations after eight years of non-payment, citing a contractual clause allowing the bank to demand full repayment. The court ruled that while the bank had the right to terminate the contract, the total debt only became due upon the bank's explicit declaration of termination. Consequently, the statute of limitations applied only to unpaid installments not yet due at the time of the enforcement request.

Legislator-Regeste

KI-generiert

12. člen Pogodbe med pravdnima strankama; 127. in 129. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju: The creditor's right to terminate a contract for non-payment does not automatically make the entire outstanding debt immediately due; the debt becomes payable only after the creditor explicitly declares the termination of the contract.

Schlagwörter

KI-generiert
loan contract termination statute of limitations enforcement request non-payment default interest and costs Kostenvorschusspflicht Vollstreckungskosten Planungskosten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
12. člen Pogodbe med pravdnima strankama
127. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju
129. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če ima banka po pogodbi pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega

plačevanja anuitet, zapade celoten neodplačen dolg v plačilo šele

tedaj, ko banka poda izjavo, da razdira pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne

28.6.2000 vzdrži v veljavi v 1. točki glede zneska

2.338.513,46 SIT z obrestmi in v 3. točki glede izvršilnih

stroškov v višini 23.934,64 SIT. V preostalem delu, za

znesek glavnice v višini 1.315.615,44 SIT z obrestmi in za

izvršilne stroške v znesku 13.464,36 SIT je sodišče sklep o

izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek

zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožeči

stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v

celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v

plačilo pravdne stroške. Navaja, da je bilo v dokaznem

postopku ugotovljeno, da je tožena stranka zadnje plačilo po

kreditni pogodbi plačala dne 20.6.1992. Izvršilni predlog je

bil vložen 20.6.2000, torej 8 let po zadnjem plačilu. Glede

na 12. člen Pogodbe med strankama, ki določa, da ima tožeča

stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi

pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec neredno odplačuje

posojilo, je toženka prišla v dolžniško zamudo 21.6.1992. Od

tega dne dalje je imel upnik pravico terjati celotno

izpolnitev in je z navedenim dnem za tožečo stranko pričel

teči petletni zastaralni rok za celotno terjatev. Zato je po

mnenju toženke celotna terjatev zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 12. člena Pogodbe med pravdnima strankama izhaja, da ima

tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z

obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec ne

izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, podrobneje navedenih v tej

določbi pogodbe. Določeno je torej, da ima banka pravico zahtevati

vračilo celotnega dolga z obrestmi, ne pa, da je to dolžna. Banka ima

torej pravico razdreti pogodbo brez naknadnega roka v skladu s

pogodbo in 127. in 129. členom ZOR. Šele ko banka pogodbo razdere

zapade celotna dolžnikova obveznost v plačilo. Tožeča stranka se je

svoje pravice po 12. členu posojilne pogodbe poslužila šele ob

vložitvi izvršilnega predloga dne 20.6.2000. Od tedaj dalje je torej

pričel teči zastaralni rok glede izpolnitve obveznosti za še ne

zapadle anuitete. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z zatrjevanim

zastaranjem celotne obveznosti toženke v celoti strinja s

prvostopnimi razlogi in se nanje v izogib ponavljanju tudi

sklicuje. Glede na to, da se je tožeča stranka poslužila

svojega upravičenja iz 12. člena pogodbe šele z vložitvijo

izvršilnega predloga, so zastarale le tiste anuitete, ki so

zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo predloga

za izvršbo. Ker je torej materialnopravno stališče prvega

sodišča pravilno, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde kakšno

uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, je

pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.