Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sklep II Cp 1407/2005 ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1407.2005 KI-generiert

Possession protection claim dismissed due to plaintiff's lack of interest in continuing business activity.

Geschäftsnummer VSL sklep II Cp 1407/2005
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal against the first instance judgment that rejected their claim for possession protection. The plaintiff argued that the trial court incorrectly applied material law regarding self-help and procedural rules, but the court found the first instance decision correct. The court ruled that since the plaintiff voluntarily abandoned their business interest in the mountain lodge, they no longer had the legal standing to seek restoration of possession.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o pravdnem postopku 1. odstavek 339. člen; 426. člen; 365. člen: Possession protection claims are dismissed when the claimant lacks an economic or legal interest in continuing the activity on the property, rendering the request for restoration of the previous state meaningless.

Schlagwörter

KI-generiert
possessory protection abandonment of interest voluntary relinquishment mountain lodge business self-help defense procedural review economic interest Besitzesstörungsklage

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
1. odstavek 339. člen Zakona o pravdnem postopku
426. člen Zakona o pravdnem postopku
2. odstavek 350. člen Zakona o pravdnem postopku
366. člen Zakona o pravdnem postopku
365. člen Zakona o pravdnem postopku
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Bistvo posestnega varstva je v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v

prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi

zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel

samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju

svoje dejavnosti v planinskem domu. Če pa tega interesa tožeča

stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po nadaljnjem

izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v

celoti zavrniti že iz tega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo

tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka

motila posest tožeče stranke na nepremičnini - planinski koči,

stoječi na zemljiški parc. št. 905/5 z.k. vložek št. 399 k.o.

V., v tlorisni površini 92 m2, ki obsega klet, oskrbniško sobo s

štirimi ležišči, sobo z desetimi ležišči, sobo z dvajsetimi ležišči,

sanitarije, kuhinjo in jedilnico s šestdesetimi sedeži s tem, da je v

začetku meseca novembra 2003 zamenjala ključavnice na vhodnih,

kletnih in terasnih vratih navedenega objekta. Nadalje je sodišče

prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja

in na prepoved takšnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke.

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške

v znesku 75.500,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe

materialnega prava in relativne kršitve določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja,

da 426. člen ZPP določa, da je obravnavanje tožbe zaradi motenja

posesti omejeno na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega

posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o

pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti

posesti ali odškodninskih zahtevkov. Med strankama ni sporno, da je

prišlo do motenja posesti, tudi zadnje posestno stanje je naslovno

sodišče pravilno ugotovilo. Kljub temu pa je ugotovilo, da je bila

tožeča stranka tista, ki je posest prostovoljno opustila.

Materialnopravno zmotno je stališče o dovoljeni samopomoči in s tem

povezanim pomanjkanjem protipravnega ravnanja na strani tožene

stranke. Obrazložitev v tem delu pomeni napačno uporabo materialnega

prava, status planinskega doma ne more vplivati na zakonitost

ravnanja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z zaključki sodišča prve

stopnje glede interesa tožeče stranke za posestno varstvo in

dovoljene samopomoči tožene stranke niso utemeljeni. Stališče sodišča

prve stopnje, da je potrebno pri presoji utemeljenosti tožbenega

zahtevka upoštevati izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke na

naroku za glavno obravnavo dne 7.2.2005, da tožeča stranka nima več

interesa opravljati dejavnosti v planinskem domu in interesa vstopiti

v to hišo, je pravilno. Ob takšni izjavi se namreč utemeljeno

zastavlja vprašanje, ali tožeča stranka še ima ekonomski in pravni

interes za vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic

motenja, ali pa je s to izjavo izrazila svojo voljo, da opusti posest

na nepremičnini, ki je predmet posestnega varstva. Bistvo posestnega

varstva je namreč prav v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v

prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi

zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel

samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju

svoje dejavnosti v planinskem domu. Ker pa iz izpovedi zakonitega

zastopnika tožeče stranke izhaja ravno nasprotno in sicer, da tega

interesa tožeča stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po

nadaljnjem izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče

stranke v celoti zavrniti že iz tega razloga. Ob ugotovitvi, da

tožeča stranka nima več ekonomskega interesa za vzpostavitev

prejšnjega stanja in je zato posest prostovoljno opustila, tožeči

stranki posestnega varstva ni mogoče nuditi, četudi bi bilo

ugotovljeno, da jo je tožena stranka motila v njeni posesti na

zatrjevani način. Nasprotno bi namreč pomenilo izvrševanje posestne

zaščite v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest po

Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) varovana. Razlogi

sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi (celotnega) tožbenega

zahtevka tožeče stranke so zato povsem pravilni in se pritožbeno

sodišče z njimi v celoti strinja. Ker je takšna odločitev sodišča

prve stopnje materialnopravno pravilna že iz zgoraj navedenih

razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z

dovoljeno samopomočjo ni posebej opredeljevalo.

Tožeča stranka pa v pritožbi uveljavlja tudi relativno kršitev določb

pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker ta procesna

kršitev ni obrazložena, pritožbeno sodišče pritožbenih trditev v tej

smeri ni moglo preizkusiti. Če pa naj bi se zatrjevana procesna

kršitev nanašala na uporabo določbe 426. člena ZPP, pa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da navedeni pritožbeni očitek ne drži, saj se je v

obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno s

vprašanji, ki se v posestnem sporu lahko obravnavajo (mednje sodi

tudi vprašanje ekonomskega in pravnega interesa za posestno varstvo

ter vprašanje dovoljene samopomoči) in s tem navedeno določbo

spoštovalo v celoti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po

uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP).