Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 349/94 ECLI:SI:VSRS:1995:II.IPS.349.94 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal; defendant failed to prove purchase or good faith possession for ownership acquisition.

Geschäftsnummer Sodba II Ips 349/94
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's appeal against the lower courts' order to return a sculpture to the plaintiff. The defendant argued for ownership via good faith possession or a valid sales contract, but failed to prove payment or that the possession was good faith. Consequently, the court upheld the plaintiff's claim for return based on the defendant's lack of good faith possession.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): Good faith possession is a prerequisite for acquisitive prescription; without it, the possessor cannot acquire ownership even after the statutory period, and an appeal based on erroneous fact-finding regarding possession is inadmissible.

Schlagwörter

KI-generiert
acquisitive prescription good faith possession ownership transfer sales contract validity appeal dismissal movable property ZTLR Article 28 Vervielfältigungsrecht

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prodajna pogodba, ki bi vsebovala vse bistvene sestavine, ni bila sklenjena. Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati, da bi skulpturo plačala. Tožena stranka bi lahko pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR).

Ker je bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da posest tožene stranke ni bila dobroverna, že iz tega razloga priposestvovanje v nobenem primeru ne more biti pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožene stranke. Zato tožnik kot lastnik skulpture utemeljeno zahteva njeno izročitev (1.odst. 37.čl. ZTLR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da vrne tožniku skulpturo D P-V v lesu. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožena stranka od novembra 1978 zakoniti in dobroverni posestnik skulpture. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o prodaji skulpture. Po 3.odst. 72.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih se dobrovernost posesti domneva, tožnik pa nedobrovernosti ni dokazal. Tožena stranka je zaradi zakonite in dobroverne posesti pridobila lastninsko pravico po preteku treh let. Kolikor bi se upoštevala le dobroverna posest, bi pridobila lastninsko pravico po desetih letih, odkar je pridobila skulpturo v posest.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, zlasti v zvezi z ugotavljanjem dobrovernosti tožene stranke. S temi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, sta sodišči pri odločanju tudi materialno pravo pravilno uporabili. Tožnikova skulptura se je nahajala pri toženi stranki od leta 1978, tožnik pa je zahteval njeno izročitev s tožbo dne 7.10.1992. Tožena stranka se je v postopku najprej sklicevala na priposestvovanje zaradi dobroverne posesti, ki je trajala več kot deset let. Kasneje pa je zatrjevala in dokazovala tudi obstoj prodajne pogodbe in plačilo kupnine. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so bili med strankama ustni dogovori o odkupu skulpture. Odkup naj bi bil izvršen tako, da bi tožena stranka sponzorirala tožnikovo razstavo v Parizu, vendar do te razstave kasneje ni prišlo. Prodajna pogodba, ki bi vsebovala vse bistvene sestavine, ni bila sklenjena. Toženi stranki pa tudi ni uspelo dokazati, da bi skulpturo plačala.

Tožena stranka bi lahko pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Kolikor bi bila njena posest dobroverna in zakonita, bi znašala priposestvovalna doba tri leta, dobroverni posestnik premične stvari pa postane lastnik po preteku desetih let. Ker je bilo na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da posest tožene stranke ni bila dobroverna, že iz tega razloga priposestvovanje v nobenem primeru ne more biti pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožene stranke. Zato tožnik kot lastnik skulpture utemeljeno zahteva njeno izročitev (1.odst. 37.čl. ZTLR).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).