Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 724/93 ECLI:SI:VSRS:1995:II.IPS.724.93 KI-generiert

Appeal dismissed; factual errors are not grounds for appeal under ZPP Art. 385(3).

Geschäftsnummer Sodba II Ips 724/93
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a second-instance judgment confirming a first-instance ruling. The appellant argued that witness testimonies were unreliable and that the court's factual findings were erroneous. The court held that a mistaken or incomplete finding of fact does not constitute a valid ground for appeal under Article 385(3) of the Civil Procedure Act.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 385(3) of the Civil Procedure Act; Article 295 of the Obligations Act: A mistaken or incomplete finding of fact is not a ground for appeal, as the appellate court reviews only legal errors, not factual disputes.

Schlagwörter

KI-generiert
civil appeal procedure factual findings error ground for appeal witness testimony reliability civil procedure act fehlende Anspruchsberechtigung bestrittene Forderung Klagebewilligung

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 385(3) of the Civil Procedure Act
Article 295 of the Obligations Act
Article 393 of the Civil Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijske trditve o neverodostojnosti izpovedb prič Z.J. in K.Š., ki izpodbijajo odločilne dejanske ugotovitve, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 100.470,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da je plačevanje lesa postalo problematično, ko je druga tožena stranka začela ugotavljati, da je prva toženka zemljiškoknjižna lastnica. Dotlej problemov ni bilo. Sicer pa meni, da je dokazna ocena sodišča nepravilna, ker sta izpovedbi prič Z.J. in K.Š. pristranski. To svoje stališče tudi obširno pojasnjuje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu prva toženka ni izročila denarja, ki ga je dobila od druge toženke kot plačilo za posekani les v gozdu, katerega lastnik je bil tožnik. Vendar pa tožnik teh trditev ni uspel dokazati, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da mu je prva toženka izročila že jeseni leta 1989, ko je prišlo do sporov o lastništvu gozda med tožnikom in prvo toženko, znesek 2.895.780,00 takratnih din (sedaj 28.957,80 SIT), 6.5.1991 pa znesek 17.394,00 din (sedaj 17.394,00 SIT). V slednjem je zajeta glavnica v znesku 1.134,61 din, kolikor je druga tožena stranka nakazala prvi toženki, in pripadajoče zamudne obresti. Revizijske trditve o neverodostojnosti izpovedb prič Z.J. in K.Š., ki izpodbijajo te odločilne dejanske ugotovitve, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Če pa je prva toženka tožniku izročila njej nakazne zneske za posekani les v tožnikovem gozdu, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen (295. čl. ZOR). Odločitvi sodišč sta tedaj materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).