Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba IV Ips 82/93 ECLI:SI:VSRS:1993:IV.IPS.82.93 KI-generiert

Court quashes penalty for poor job performance, ruling it does not constitute 'living in idleness'.

Geschäftsnummer Sodba IV Ips 82/93
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Gutgeheissen (Allowed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia granted the prosecutor's request to set aside two final administrative decisions penalizing a defendant for poor job performance. The court found that frequently changing jobs and performing them poorly did not meet the legal definition of 'living in idleness' required for the specific offense. Consequently, the court ruled that the material law was violated and ordered both the penalty and the subsequent work assignment to be revoked.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o prekrških zoper javni red in mir (13. t. 2. člena); Prekršek za življenje v brezdelju ne obstaja, če je oseba opravljala delo, čeprav ga je pogosto menjala ali je izvajala malomarno.

Schlagwörter

KI-generiert
living in idleness administrative penalty job performance procedural protection quashing decision material law violation work assignment Zivildienst

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
13. t. 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49)
6. člen Zakona o prekrških zoper javni red in mir
1. odstavek 221. člen Veljavnega zakona o prekrških
1. točka 1. odstavka 167. člen Veljavnega zakona o prekrških
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba Poverjeništva za notranje zadeve iz leta 1949 in odločba Rajonskega ljudskega odbora spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovanega ustavi.

[JEDRO]

Iz opisa v izreku odločbe, da je kaznovani "često menjaval službo in jo vršil zelo malomarno" ne izhajajo znaki prekrška po 13. t. 2. člena ZJRM (Ur. l. LRS št. 16/49), v katerem je določeno, da se kaznuje za prekršek tisti, ki se izmika delu in živi v brezdelju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo Poverjeništva za notranje zadeve je bil kaznovani spoznan za krivega prekrška po 13. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir in kaznovan s kaznijo treh mesecev poboljševalnega dela. Z odločbo rajonskega ljudskega odbora pa je bilo izrečeno, da se kaznovani pošilja za dobo 24 mesecev v delovno skupino na družbeno koristno delo.

Javni tožilec Republike Slovenije je leta 1993 vložil zoper obe navedeni pravnomočni odločbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja, da dejanje, za katero sta bila z izpodbijanima odločbama kaznovanemu izrečena kazen in varstveni ukrep, po zakonu ni prekršek. Predlaga, naj se pravnomočni odločbi spremenita tako, da se postopek zoper kaznovanega ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 13. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49) je določeno, da se kaznuje za prekršek tisti, kdor se izmika delu in živi v brezdelju. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da iz dejanja kaznovanega, opisanega v izreku navedene prve odločbe, da je "često menjaval službo in jo vršil zelo malomarno", ne izhajajo znaki omenjenega prekrška. Tak opis dejanja je že sam po sebi zelo neustrezen, ker je preveč posplošen in prikazuje nekakšno nadaljevano ravnanje brez potrebnega navajanja podrobnih dejanj, ki naj bi ga sestavljali. Ne glede na to pa "često menjavanje službe" še vedno pomeni neprekinjeno opravljanje dela, zato tega ni mogoče enačiti z izmikanjem delu. Tudi navedba, da je šlo za zelo malomarno izvrševanje službe, lahko samo pomeni negativno označbo za sam način opravljanja dela, ne pa za brezdelje. Torej tudi če bi trditve v izreku bile oprte na nekih konkretnih ravnanjih, prekršek iz 13. točke 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir s tem ne bi mogel biti izražen.

Drugo navedena odločba po svoji vsebini pravzaprav pomeni samo dovoljeno dodatno izrekanje varstvenega ukrepa k izrečeni kazni za prekršek. Izdaja dveh odločb je bila samo posledica tega, da je bil za izrekanje varstvenega ukrepa po 6. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir pooblaščen drug organ kot za samo izdajo odločbe o prekršku. Toda, glede na to, da dejanje kaznovanega iz prvo navedene odločbe sploh ni prekršek, seveda niso obstajali pogoji za njegovo kaznovanje s to odločbo, sočasno pa tudi niso obstajali pogoji za dodatno izrekanje varstvenega ukrepa z drugo navedeno odločbo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki glede na zgoraj povedano utemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona, je zato bilo treba ugoditi in to tako, da se obe navedeni odločbi v skladu s 1. odstavkom 221. člena veljavnega zakona o prekrških spremenita in se postopek zoper kaznovanega iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena tega zakona ustavi.