Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSK Sklep I Kp 24609/2020 ECLI:SI:VSKP:2026:I.KP.24609.2020 KI-generiert

Appeal dismissed; defendant's presence at trial is mandatory due to lack of prior defense and witness cross-examination.

Geschäftsnummer VSK Sklep I Kp 24609/2020
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The High Court in Koper dismissed the appeal against a bail order, ruling that the defendant's presence at the main trial was necessary. Although the defendant had been interrogated in Croatia, he did not provide a defense, and no individual witness interrogations had occurred before the trial. The court held that because the prosecution planned to call nine witnesses and the indictment might change, the defendant's absence would violate his right to a fair trial.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZKP 370. odst. 3; 373. odst. 1; 402. odst. 3: The right to be present at trial is not absolute; however, presence is mandatory when the accused has not previously been heard with a defense or when new witnesses are to be examined.

Schlagwörter

KI-generiert
right to be present bail order necessity fair trial guarantee witness cross-examination indictment modification preliminary interrogation proportionality of measures Wegweisung trotz Gesundheitsproblemen

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
1. točka 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku
prvi odstavek 373. člena Zakona o kazenskem postopku
3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku
tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku
KI-generiert
VSC Sklep I Kp 712/2018
Appeal dismissed; defendant's flight and evasion of service justify bail order under ZKP. Defendant is on the run and evading service.
VSK Sklep I Kp 21132/2024
Appeal granted; detention extension rejected due to insufficient evidence for indictment under ZKP Art. 168.3.
Sodba XI Ips 40033/2010-69
Supreme Court dismisses appeal against detention order based on flight risk due to witness evasion and international warrant. The court rejects the defense's claim of procedural error regarding the legal basis for the detention order. The court held that the defendant's evasion of summons and existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act. The court found no contradiction between the detention order's reasoning and the legal basis, as the defendant's evasion and the international warrant were sufficient grounds for the flight risk finding. The court emphasized that the defendant's evasion of summons and the existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act. The court found no contradiction between the detention order's reasoning and the legal basis, as the defendant's evasion and the international warrant were sufficient grounds for the flight risk finding. The court emphasized that the defendant's evasion of summons and the existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act.
VSRS Sodba XI Ips 31821/2014-88
Supreme Court dismisses appeal against detention order based on flight risk from prior evasion of prison sentence.
VSK Sklep I Kp 79896/2023
Appeal against detention extension dismissed; no new relevant circumstances presented by defendant's lawyer.

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Pravica o sojenju v navzočnosti je ena temeljnih jamstev poštenega postopka, ki sicer ni absolutna in sodišče lahko odloči, če obdolženčeva navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti. Tako bo sodišče ravnalo predvsem v primerih, ko se bo obdolženec sojenju v navzočnosti izrecno odpovedal, če je bil že zaslišan in se je zagovarjal ter se seznanil z obremenilnimi listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih prič, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Obdolženec je v tem postopku sicer že bil zaslišan v Republiki Hrvaški, vendar ni podal zagovora, ravno tako v tej zadevi niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja z zaslišanjem prič, v obtožnem predlogu pa je državno tožilstvo predlagalo, da se na glavni obravnavi zasliši 9 prič, s katerimi se ima obdolženec pravico soočiti oziroma seznaniti z njihovimi izpovedbami in jim postavljati vprašanja. Ravno tako ni izključena morebitna sprememba obtožnega predloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženčeva navzočnost nujna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega A. A. odredilo pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja od prijetja obdolženca dalje. Pripor je bil odrejen na predlog državne tožilke.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da predlog državne tožilke za odreditev pripora kot neutemeljen zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik osnovne predpostavke za pripor, to je danost utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ne izpodbija, ravno tako ne izpodbija zaključka, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Trdi pa, da odreditev pripora ni utemeljena, ker obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, saj bi jo sodišče lahko opravilo v njegovi nenavzočnosti.

5. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana osnovna predpostavka za pripor, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ter utemeljilo konkretne in realne okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da se obdolženec skriva oziroma skuša izogniti predmetnemu kazenskemu postopku. O tem je v izpodbijanem sklepu podalo prepričljive razloge. Kot že zgoraj navedeno, pritožnik tega ne izpodbija, navaja pa, da odreditev pripora ni potrebna, ker so podani pogoji za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti. Trdi, da sodišče o tem ni navedlo posebnega razloga.

6. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravica o sojenju v navzočnosti ena temeljnih jamstev poštenega postopka, ki sicer ni absolutna in sodišče lahko odloči, če obdolženčeva navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti. Tako bo sodišče ravnalo predvsem v primerih, ko se bo obdolženec sojenju v navzočnosti izrecno odpovedal, če je bil že zaslišan in se je zagovarjal ter se seznanil z obremenilnimi listinskimi dokazi in izpovedbami zaslišanih prič, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Obdolženec je v tem postopku sicer že bil zaslišan v Republiki Hrvaški, vendar ni podal zagovora, ravno tako v tej zadevi niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja z zaslišanjem prič, v obtožnem predlogu pa je državno tožilstvo predlagalo, da se na glavni obravnavi zasliši 9 prič, s katerimi se ima obdolženec pravico soočiti oziroma seznaniti z njihovimi izpovedbami in jim postavljati vprašanja. Ravno tako ni izključena morebitna sprememba obtožnega predloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženčeva navzočnost nujna. Rimska pravna maksima, ki jo pritožnik izpostavlja v pritožbi, volenti non fit iniuria (očitno misleč, da je obdolženec soglašal s tveganjem, da bo lahko sojen v nenavzočnosti), v tej kazenski zadevi ni uporabna.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je odrejeni pripor sorazmeren ukrep in ga ni mogoče nadomestiti z nadomestnimi ukrepi. To je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazloženo in česa drugega ni dodati.

8. Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani zakonski in ustavni pogoji za odreditev pripora zoper obdolženca, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).