Appeal dismissed because plaintiff challenges a decision not made in the first instance judgment.
Legislator-Zusammenfassung
KI-generiertThe appeal was rejected because the plaintiff challenged a decision that was not included in the first-instance judgment. The plaintiff argued that the court failed to resolve the return-to-work dispute, but the court noted this issue was not part of the current proceedings. Consequently, the court ruled that the plaintiff lacks legal interest in appealing a non-existent decision.
Legislator-Regeste
KI-generiertZPP 352. člen; ZPP 154. člen in 165. člen: An appeal is inadmissible when the appellant challenges a decision that was not made in the first-instance judgment, as such a decision does not exist for the purpose of appeal.
Schlagwörter
KI-generiertZitierte Gesetzesbestimmungen
KI-generiertZitierte Rechtsprechung
KI-generiertVerwandte Entscheide
KI-generiertVolltext
I. Pritožba se zavrže.
II. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Tožnica izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici za čas od 9. 4. 2018 do dneva pravnomočnosti sodbe obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, ter ji izplačati neto zneske razlik, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na davke in prispevke, zavrže ter da je toženka, ki krije sama svoje stroške postopka, tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni v celoti rešilo razmerja med strankama glede vrnitve na delo. Med strankama je v teku še en spor (Pd 81/2020). Glede na nezakonitost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi bi morala toženka tožnico pozvati nazaj na delo za 70 % delovnega časa. Zahtevo za vrnitev na delo je podala v vlogi z dne 14. 1. 2020.
3. Pritožba ni dovoljena.
4. Tožnica izpodbija sodbo, s katero je sodišče njenemu zahtevku za izplačilo razlike v plači ugodilo, kar pomeni, da za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da se zavzema za vrnitev na delo za 70 % delovnega časa, vendar pa tožnica takšnega zahtevka v vlogi z dne 14. 1. 2020, v kateri je podala zgolj navedbe v zvezi s predmetnim sporom in sporom Pd 81/2020, ni postavila, zato reintegracijski zahtevek ni bil predmet odločanja v tej pravdi, sodišče pa je odločilo o vseh postavljenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 650/2019 pojasnilo, da tožnica neutemeljeno navaja, da ni bilo odločeno o vrnitvi na delo, saj to ni bilo predmet tega spora, kar nenazadnje logično izhaja tudi iz postavljenega reparacijskega zahtevka, ki ga je tožnica omejila z dnem pravnomočnosti sodbe. Tožnica torej izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).
5. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).
6. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).