Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL Sodba II Cp 1760/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1760.2019.1 KI-generiert

Appeal dismissed; legal ignorance does not suspend statute of limitations for damages claims.

Geschäftsnummer VSL Sodba II Cp 1760/2019
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Court of Appeal rejected the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that dismissed his claim for damages. The plaintiff argued that procedural violations in a traffic offense proceeding caused mental suffering and unequal treatment, asserting the claim was not yet time-barred. The court ruled that ignorance of the law does not constitute an insurmountable obstacle to enforcing a time-barred claim, as the plaintiff had exhausted all remedies years prior.

Legislator-Regeste

KI-generiert

352. člen OZ; 360. člen OZ: Legal ignorance does not suspend the statute of limitations for damages claims.

Schlagwörter

KI-generiert
statute of limitations legal ignorance damages claim procedural violations Obligations Code time bar appeal dismissed Schadenersatzanspruch

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
352. člen OZ
353. člen Zakona o pravdnem postopku
Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).
360. člen OZ
Nepoznavanje prava namreč ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje (360. člen OZ), kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
335. člen Obligacijskega zakonika
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nepoznavanje prava ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 19.900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.171,29 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da ni odločalo o zatrjevani škodi. Ponovno opisuje dogodek z dne 6. 9. 2005, ki je bil povod za postopek o prekršku. Ni res, da je tožnik vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola, kot sta trdila policista, saj je bilo vozilo parkirano na zasebnem parkirišču. Policista, ki sta izvajala postopek, ne moreta biti priči v postopku. Poleg tega je alkotest le indikator alkoholiziranosti in ni merilna naprava. Drugi obdolženci so kljub višji stopnji alkoholiziranosti dobili nižje sankcije in denarne kazni, kar vse dokazuje, da je bil tožnik neenako obravnavan. V postopku o prekršku za povrh ni bilo nobene ustne obravnave. Z uklonilnim zaporom so bile kršene tožnikove temeljne človekove pravice, kar pomeni odškodninsko odgovornost. Škoda ni zastarala, saj še vedno traja. Tožnik je dokaze dobil komaj pred vložitvijo tožbe, zato je zastaralni rok začel teči šele v trenutku, ko je zvedel, da ni bil enakopravno obravnavan, kar izhaja iz sodb v podobnih primerih.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je pred obravnavanjem zatrjevane tožnikove škode in toženkine odškodninske odgovornosti zanjo najprej odločilo o toženkinem ugovoru zastaranja. Po prvem odstavku 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Oškodovanec v takem primeru, če se odgovorna oseba sklicuje na zastaranje, ne more več uveljavljati odškodninskopravnega varstva.

6. Tožnik trdi, da je njegova škoda posledica neenakega obravnavanja v postopku o prekršku, še več, vztraja, da prekrška sploh ni storil; zato je trpel duševne bolečine, imel pa je tudi stroške s pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja in prevozne stroške.

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnik za škodo in njenega povzročitelja izvedel že s pravnomočnostjo sodbe o prekršku (8. 3. 2007) oziroma najpozneje po obvestilu vrhovnega državnega tožilca, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložil (13. 5. 2013), ko je torej tožnik izčrpal vsa redna in izredna pravna sredstva ter zato ni mogel več pričakovati morebitne drugačne odločitve o spornem prekršku. Od tedaj do vložitve tožbe v tej pravdi so minila več kot štiri leta, zato ni dvoma, da je tožnik prepozno zahteval odškodnino.

8. Dejstvo, da naj bi tožnik za drugačno sodno prakso, kot je bila upoštevana v njegovem primeru, izvedel šele tik pred vložitvijo tožbe, ne more biti odločilno. Nepoznavanje prava namreč ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje (360. člen OZ), kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Po navedenem tožnik ne more uspeti s ponovnim navajanjem okoliščin iz postopka o prekršku, ki naj bi po njegovem izkazovale protipravnost zatrjevane škode. Tudi ni bistveno, da naj bi škoda še trajala, kot poudarja pritožba. Za začetek teka zastaralnega roka ni treba, da je škoda že v celoti določena, ampak zadošča, da je določljiva. Sicer pa tožnik niti ne trdi, da pred vložitvijo tožbe brez svoje krivde ni mogel vedeti za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obseg in višino zatrjevane škode.

10. Izpodbijana sodba je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zatrjevane kršitve ustavnih procesnih jamstev in drugih tožnikovih procesnih pravic, do katerih naj bi prišlo v postopku o prekršku, bi moral tožnik uveljavljati v postopku o prekršku; v tej pravdi bi se lahko skliceval nanje le, če njegov odškodninski zahtevek še ne bi zastaral.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.