Administrative court dismisses asylum claim due to applicant's voluntary abandonment of asylum center without legal interest.
Legislator-Zusammenfassung
KI-generiertThe administrative court dismissed the applicant's lawsuit for recognition of international protection. The applicant had fled Eritrea and sought asylum in Slovenia but voluntarily left the asylum center on January 13, 2020, without returning. The court ruled that because the applicant abandoned the proceedings, they no longer possessed a legal interest in the outcome, rendering the lawsuit inadmissible under administrative procedure law.
Legislator-Regeste
KI-generiertZakon o upravnem sporu (ZUS-1), 36. člen 1. odstavek 6. točka: An applicant loses legal interest in an administrative lawsuit if they voluntarily abandon the asylum center and fail to return, thereby waiving the expectation of a favorable judicial decision.
Schlagwörter
KI-generiertZitierte Gesetzesbestimmungen
KI-generiertZitierte Rechtsprechung
KI-generiertVerwandte Entscheide
KI-generiertVolltext
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj Azilni dom je samovoljno zapustil 13. 1. 2020 in se vanj ni več vrnil.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Uvodoma je povzela tožnikove navedbe v prošnji, da je Eritrejo zapustil, ker je v njej služenje vojaškega roka časovno neomejeno. Zato je 10. 1. 2010 pobegnil v Sudan, od tam pa preko Egipta v Izrael, od koder so ga leta 2016 deportirali v Ruando, nato pa je preko Grčije odšel v Slovenijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka obširno navedla razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema.
2. V tožbi je tožnik navedel, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo življenjsko ogrožen in izpostavljen fizičnemu in psihičnemu nasilju ter pregonu in nesorazmernim kaznim zaradi zavrnitve službovanja v vojski. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe.
3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 17. 1. 2020 navedla, da je tožnik 13. 1. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se do 17. 1 2020 vanj ni vrnil. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže.
4. Tožba ni dovoljena.
5. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
6. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 13. 1. 2020 in se vanj ni več vrnil (navedeno je sodišču v okviru telefonskega preverjanja potrdila tudi predstavnica Azilnega doma, A.A., kot izhaja iz uradnega zaznamka v spisu z dne 24. 2. 2020 - listovna številka 17 spisa). Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. 1 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
1 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008.