Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSK Sodba I Cp 641/2019 ECLI:SI:VSKP:2020:I.CP.641.2019 KI-generiert

Court dismisses appeal on child support reimbursement, ruling statute of limitations applies to mother, not child. Appeal rejected due to misinterpretation of legal nature of claim.

Geschäftsnummer VSK Sodba I Cp 641/2019
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The appellate court rejected the defendant's appeal and upheld the first-instance judgment ordering her to reimburse the plaintiff for child-related expenses. The defendant argued the claim was time-barred because it resembled periodic alimony, but the court clarified it is a reimbursement claim against the mother, not the child. Consequently, the five-year limitation period under the Obligations Code had not expired since the plaintiff's paternity was legally terminated only after the lawsuit was filed.

Legislator-Regeste

KI-generiert

346. člen Obligacijskega zakonika; 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: Reimbursement claims for child expenses are not subject to the shorter limitation period for periodic alimony but follow the general five-year rule, which begins running only after the legal basis for the parent's support obligation ceases.

Schlagwörter

KI-generiert
statute of limitations child support reimbursement paternity termination periodic alimony obligations code family law appellate review Lebenshaltungskosten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
346. člen Obligacijskega zakonika (OZ)
133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR)
199. člen Družinskega zakonika
353. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
VS RS II Ips 103/2007
VS RS II Ips 96/2016
odločbi VS RS II Ips 96/2016 in VSL II Cp 3421/2015.
VSL II Cp 3421/2015
odločbi VS RS II Ips 96/2016 in VSL II Cp 3421/2015.
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Stališče o (delnem) zastaranju tožbenega zahtevka izhaja iz zmotnega prepričanja, da ima tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi naravo preživninske terjatve. Dejansko pa gre za verzijski zahtevek, ki ima podlago v razmerju med tožnikom in otrokovo materjo, ne pa v razmerju med tožnikom in otrokom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka plačati tožniku 13.765,98 EUR in mu povrniti 1.629,48 EUR pravdnih stroškov. Prisojeni znesek se nanaša na povrnitev zneskov, ki jih je tožnik plačeval za preživljanje otroka v obdobju od leta 2007, ko se je razšel s toženko, pa vse do leta 2018, ko je bilo njegovo očetovstvo izpodbito, poleg tega pa še na nekatere druge izdatke, ki jih je imel tožnik zaradi pokrivanja otrokovih potreb.

2. Proti sodbi se pritožuje toženka po pooblaščenki. Vztraja, da je tožbeni zahtevek v celoti zastaran. Gre namreč za občasne terjatve, ki dospevajo v plačilo letno oziroma v krajših časovnih presledkih, zato zastaranje nastopi po poteku treh let od zapadlosti posamezne občasne terjatve. Glede drugih izdatkov, ki jih je imel tožnik v zvezi z otrokom, pa navaja, da je sicer tožnik res plačeval določene druge stvari, vendar je to storil kljub temu, da je vedel, da ni dolžan plačevati več kot je bilo to dogovorjeno v sodni poravnavi, sklenjeni pred sodiščem pod opr. št. N 1/2010. Nedopustno je zato, da sedaj zahteva vračilo nečesa, za kar je vedel, da ni dolžan dati. Meni, da s tem zahtevkom tožnik zlorablja pravice, ker zatrjuje, da naj bi te zneske plačal zgolj zato, ker se je štel za otrokovega biološkega očeta, po drugi strani pa je vztrajal pri dodelitvi otroka in pri stikih z njim, ker je otroka imel rad, bil nanj navezan in si je z njim prizadeval imeti čim tesnejšo čustveno vez. Njegova plačila torej niso tovizhajala zgolj iz zmote o obstoju formalnega statusa biološkega očetovstva, temveč predvsem zaradi občutka navezanosti, pripadnosti in ljubezni do otroka. Njegova darila so bila dana na podlagi resnične in prave volje, ki je temeljila na ljubezni do otroka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožničino stališče o (delnem) zastaranju tožbenega zahtevka izhaja iz zmotnega prepričanja, da ima tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi naravo preživninske terjatve. Dejansko pa gre za verzijski zahtevek, ki ima podlago v razmerju med tožnikom in otrokovo materjo, ne pa v razmerju med tožnikom in otrokom 1 . Za zastaranje verzijske terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki v obravnavani zadevi do vložitve tožbe ni potekel, saj je bilo tožnikovo očetovstvo pravnomočno izpodbito s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 647/2017 dne 5.6.2018, tožba pa vložena 23.7.2018. Šele z dnem, ko je bilo tožnikovo očetovstvo uspešno izpodbito, je odpadla podlaga tožnikove preživninske obveznosti, zato je šele tedaj lahko začel teči zastaralni rok 2 . Toženkine trditve o zastarani terjatvi so torej neutemeljene.

5. Ob dejstvu, da toženka ni oporekala tožnikovim trditvam o višini in obsegu svoje preživninske obveznosti, je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Odločitev ima podlago v 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), veljavnem v času, ko je tožnik preživnino plačeval, oziroma v 199. členu sedaj veljavnega Družinskega zakonika, ki oba določata, da sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, s tožbo zahtevati njihovo povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. V istem določilu ima podlago tudi drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev zneska 1.238,80 EUR, ki ga je tožnik v preteklosti plačal poleg preživnine. Nesporno za pritožnico je, da gre pri tem znesku za plačilo vrtca, plačilo položnic, izdanih s strani osnovne šole, ki jo je otrok obiskoval, za plačilo počitniškega varstva ter za plačilo treh delovnih zvezkov. Že iz narave teh stroškov izhaja, da se nanašajo na otrokovo varstvo in izobraževanje, torej na tiste njegove osnovne življenjske potrebe, ki jih morajo starši pokrivati in bi jih zagotovo morala, če jih ne bi pokril tožnik, poravnati mati. Ne gre torej za darila, ki bi jih tožnik naklonil otroku izključno zaradi izkazovanja medsebojne čustvene vezi.

6. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 VS RS II Ips 103/2007.

2 Prim. odločbi VS RS II Ips 96/2016 in VSL II Cp 3421/2015.