Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
UPRS sodba II U 59/2014 ECLI:SI:UPRS:2014:II.U.59.2014 KI-generiert

Tax court dismisses claim for family tax relief filed late after statutory notification deadline expired.

Geschäftsnummer UPRS sodba II U 59/2014
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The court dismissed the taxpayer's appeal regarding the denial of family tax relief for the 2010 tax year. The taxpayer filed the necessary notification for tax assessment late in 2013, missing the statutory deadline to contest the default assessment notification. The court ruled that special tax relief for family members can only be claimed within the specific window for filing such a notification, making late claims inadmissible. Consequently, the administrative decision denying the relief was upheld as lawful and in accordance with the Tax Procedure Act.

Legislator-Regeste

KI-generiert

267. odst. 6 ZDavP-2; 271. člen ZDavP-2: Special tax relief for family members may be claimed only within the notification period for tax assessment; claims filed after this deadline are inadmissible.

Schlagwörter

KI-generiert
tax relief family members notification deadline tax assessment administrative procedure tax residency statutory limitation Beitrag an Selbständigerwerbende

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
267. odst. 6 ZDavP-2
271. člen ZDavP-2
Uveljavljanje posebne davčne olajšave, ko gre za vlaganje pravnih sredstev, pa ureja 271. člen ZDavP-2.
85. člen ZDavP-2
6. člen ZDoh-2
14. člen Ustave RS
2. odst. 6. člen ZDavP-2
63. odst. 1 ZUS-1
25. odst. 4 ZUS-1
KI-generiert
UPRS Sodba IV U 169/2017-21
Administrative court dismisses tax appeal when taxpayer fails to prove loan repayment for bank transfers.
UPRS Sodba II U 64/2018-15
Administrative court allows tax refund for late self-reporting and applies repealed migrant tax relief. The court ruled that late self-reported tax returns are substantively identical to timely ones and that tax relief for cross-border workers applies to tax years where the provision was valid, regardless of filing timing. The court ordered the tax authority to recalculate the tax liability and refund the difference, including the previously denied tax relief for cross-border workers. The decision clarifies that self-reporting does not incur procedural penalties beyond interest and mandates the application of repealed tax relief provisions for tax years where they were in force, even if the self-report was filed late. The court found the tax authority's refusal to consider the tax relief for cross-border workers to be legally incorrect and ordered a recalculation of the tax liability. The court awarded the taxpayer the difference in tax paid, including the previously denied tax relief for cross-border workers, and ordered the tax authority to recalculate the tax liability. The court awarded the taxpayer the difference in tax paid, including the previously denied tax relief for cross-border workers, and ordered the tax authority to recalculate the tax liability. The court awarded the taxpayer the difference in tax paid, including the previously denied tax relief for cross-border workers, and ordered the tax authority to recalculate the tax liability.
UPRS sodba II U 325/2014
Tax court dismisses claim for family allowance when tax return is filed late without prior notice.
UPRS Sodba I U 255/2016-11
Administrative court allows taxpayer's appeal, ruling late voluntary tax assessment filing is valid under self-reporting provisions.
UPRS Sodba II U 215/2016-9
Tax court allows late self-report to claim cross-border worker tax relief if substantively identical to timely filing.

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Posebno davčno olajšavo za družinske člane po poteku predpisanega roka ni več mogoče uveljavljati, saj je njeno uveljavljanje omejeno (le) na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna dohodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi samoprijave tožnika odločil, da se tožniku za leto 2010 odmeri dohodnina v znesku 287,89 EUR; da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 287,89 EUR in da mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe. V svoji obrazložitvi navaja, da bi moral tožnik v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) napoved za odmero dohodnine za leto 2010 vložiti najpozneje do 1. 8. 2011. Tožnik pa je napoved vložil po poteku tega roka in sicer dne 8. 7. 2013. Nato obrazlaga posamezne postavke za izračun odmerjene dohodnine.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožniku ni bila priznana olajšava za vzdrževana družinska člana (dva sinova), pojasnjuje, da mu navedena olajšava utemeljeno ni bila priznana. V skladu z 271. členom ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 pa lahko davčni zavezanec, ki vlaga napoved, uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Tožnik pa tudi ustrezne napovedi ni oddal, temveč jo je na podlagi samoprijave oddal šele v letu 2013. Zato mu predmetne olajšave ni mogoče priznati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se njegov primer razlikuje od običajnega primera rezidenta Slovenije. V času od leta 1987 do 1990 je bil zaposlen pri delodajalcu v takratni SFRJ. Leta 1989 se mu je v Sloveniji rodil sin A.A., za katerega je vsa leta tudi plačeval preživnino. Leta 1990 se je izselil v Nemčijo. Takrat mu je na ozemlju tedanje SFRJ ostal naslov stalnega bivanja na naslovu staršev in tudi kasneje v Sloveniji ni imel nobenega dohodka. Do leta 1996 je živel v Nemčiji in pridobil nemško državljanstvo. Leta 1996 pa se je zaposlil v Avstriji in bil vse do leta 2013 rezident Avstrije. V letu 2001 se mu je v Sloveniji rodil drugi otrok in sicer B.B., za katerega je prav tako ves čas plačeval preživnino, nato pa se je leta 2009 z materjo tega otroka tudi poročil. V izpodbijani odločbi pa mu olajšava za vzdrževana družinska člana ni bila priznana. V njegovem primeru gre za rezidenta Slovenije samo na podlagi stalnega prebivališča v Sloveniji, medtem ko ima središče svojih ekonomskih interesov v Avstriji, kjer je avstrijskemu delodajalcu tudi oddal napovedi dohodnine. Zato se pojavi dvom o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom oziroma 14. člena Ustave RS. Prav tako ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti po drugem odstavku 6. člena ZDavP-2. V določbah o vložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave tudi ni navedeno, da se zaradi samoprijave določene olajšave ne upoštevajo. Zato meni, da je v odločbi navedena dohodnina za leto 2010 v navedenem znesku nezakonita in predlaga, da se jo odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu v ponovno obravnavo. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, s katerimi se sodišče strinja in zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče dodaja:

Olajšavo za družinske člane ureja ZDavP-2. Le-ta v svojem 287. členu določa, da se predmetna olajšava med letom uveljavlja s pisnim obvestilom delodajalcu. 270. člen ZDavP-2 pa določa rok, do katerega lahko davčni zavezanec pošlje podatke za pravilno upoštevanje davčnih olajšav davčnemu organu in sicer je to do 5. februarja tekočega leta. Uveljavljanje posebne davčne olajšave, ko gre za vlaganje pravnih sredstev, pa ureja 271. člen ZDavP-2. Po prvem odstavku tega člena je davčno olajšavo mogoče uveljavljati tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, po poteku roka za vložitev napovedi pa le tedaj, ko gre za napoved, ki jo zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi mora davčni zavezanec, ki mu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. 6. tekočega leta za preteklo leto, do 31. 7. tekočega leta vložiti napoved za odmero dohodnine, s čemer izpodbija domnevo o vročitvi po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da tožniku kot davčnemu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. 6. tekočega leta (2011) za preteklo leto (2010) in da tožnik do 31. 7. tekočega leta (2011) tudi ni vložil napovedi za odmero dohodnine, s čemer bi izpodbijal domnevo vročitve po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana je uveljavljal šele v napovedi, ki jo je na podlagi samoprijave vložil dne 8. 7. 2013, torej po poteku predpisanega roka iz šestega odstavka 267. člena ZDoh-2. Glede na navedeno je davčni organ po presoji sodišča s tem, da mu olajšave za vzdrževana družinska člana ni priznal, ravnal pravilno. Uveljavljanje posebne davčne olajšave po poteku predpisanega roka namreč ni več mogoče uveljavljati, saj je njeno uveljavljanje omejeno (le) na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ima središče svojih ekonomskih interesov v Avstriji. Oseba se namreč šteje za rezidenta Slovenije, če je izpolnjen kateri od kriterijev, ki so navedeni v 6. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2). V konkretnem primeru se tožnik že po kriteriju iz 1. točke navedenega člena in sicer na podlagi uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji šteje za davčnega rezidenta Slovenije, zaradi česar središče njegovih ekonomskih interesov ne more biti relevantno. Zato tudi ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom oziroma za kršitev 14. člena Ustave RS. Tudi ni utemeljen pavšalen tožbeni ugovor, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti po drugem odstavku 6. člena ZDavP-2. Davčni organ je namreč po mnenju sodišča pri svoji odločitvi to načelo upošteval in izbral ukrep, v skladu z namenom zakona. Tudi tožbena navedba, da v določbah o vložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave ni navedeno, da se zaradi samoprijave posebne olajšave za družinske člane ne upoštevajo, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Ker je torej izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.