Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba XI Ips 19287/2013-118 ECLI:SI:VSRS:2013:XI.IPS.19287.2013.118 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal against bail order, ruling prior drug offenses require court conviction to prove recidivism risk.

Geschäftsnummer Sodba XI Ips 19287/2013-118
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the defense's request for protection of legality against a final bail order. The defense argued the bail was unjustified, but the court found the risk of flight well-founded due to the defendant's lack of ties in Slovenia. Regarding recidivism, the court held that prior drug offenses only count if they were already subject to a court trial with a finding of guilt, which was not the case here, though other factors still justified the bail.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZKP 201. odst. 1. in 3.; Recidivism risk based on prior offenses requires those offenses to have been previously adjudicated by a court with a finding of guilt beyond reasonable doubt.

Schlagwörter

KI-generiert
bail order recidivism risk protection of legality prior offenses court conviction requirement drug trafficking flight risk Gefahr von Drogenhandel

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
201. člen Zakona o kazenskem postopku
420. člen Zakona o kazenskem postopku
423. člen Zakona o kazenskem postopku
424. člen Zakona o kazenskem postopku
425. člen Zakona o kazenskem postopku
95. člen Zakona o kazenskem postopku
Zakon o sodnih taksah

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
KI-generiert
VSRS Sodba XI Ips 24167/2015-456
Supreme Court dismisses appeal against detention order due to proven risk of recidivism in organized drug trafficking.
VSRS Sodba XI Ips 35489/2015-557
Appeal against detention order dismissed; partial facts insufficient but core sum remains valid under criminal law.
VSRS Sodba XI Ips 31307/2018-579
Supreme Court dismisses appeal against detention order citing lack of objective circumstances for violation of ZKP Art. 202.1.
VSRS Sodba XI Ips 24167/2015-458
Supreme Court dismisses appeal against detention order, ruling it implies necessity of detention over lesser measures.
VSRS Sodba XI Ips 26171/2015-399
Supreme Court dismisses appeal against detention extension due to lack of specific evidence of unconstitutional DNA storage. The court rejects the claim that evidence was derived from illegal DNA storage. The defense failed to concretize which specific investigative measures relied on the alleged unconstitutional DNA evidence. The court ruled that the detention extension was lawful and the appeal was unfounded. The defense failed to prove the specific link between the alleged unconstitutional DNA storage and the measures taken against the defendant. The court found the evidence sufficient to justify the detention extension. The appeal was dismissed because the defense did not provide concrete evidence of procedural violations. The court held that the detention extension was lawful and the appeal was unfounded. The defense failed to prove the specific link between the alleged unconstitutional DNA storage and the measures taken against the defendant. The court found the evidence sufficient to justify the detention extension. The appeal was dismissed because the defense did not provide concrete evidence of procedural violations. The court held that the detention extension was lawful and the appeal was unfounded. The defense failed to prove the specific link between the alleged unconstitutional DNA storage and the measures taken against the defendant. The court found the evidence sufficient to justify the detention extension. The appeal was dismissed because the defense did not provide concrete evidence of procedural violations. The court held that the detention extension was lawful and the appeal was unfounded.

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Po ustaljeni sodni praksi je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper A. M. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 21. 5. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B. 5. Zagovornica izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora v delu, ki se nanaša na obstoj obeh pripornih razlogov ter na nujnost odreditve pripora, zato je Vrhovno sodišče le v tem obsegu preizkusilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine, da ima v Avstriji prijavljeno začasno prebivališče, z ozemljem Republike Slovenije pa ga, razen konkretnega kazenskega postopka, v katerem obdolžencu grozi visoka zaporna kazen, ne veže nobena okoliščina. Pojasnili sta tudi, da obdolženec na ozemlju Republike Slovenije nima niti družine niti zaposlitve. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi lahko obdolženec pobegnil in s tem otežil potek konkretnega kazenskega postopka. V kolikor pa zagovornica v zahtevi navaja, da obdolženec nima namena bežati in da ga z Republiko Slovenijo povezuje veliko znancev in sorodnikov, pa nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. V zvezi z navedbami zagovornice, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost (3. točka prvega dostavka 201. člena ZKP), pa Vrhovno sodišče

ugotavlja, da sta sodišči v okviru presoje navedenega pripornega razloga nepravilno upoštevali dejstvo, da so policisti obdolženca v letu 2011 že obravnavali zaradi kaznivih dejanj s področja drog. Po ustaljeni sodni praksi(1) je lahko namreč storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ugotovljena kršitev

na pravilnost sklepanja o obstoju tega pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega sklepa (zlasti teža kaznivega dejanja, količina zasežene droge (995 g posušene rastline konoplja), odsotnost redne zaposlitve in lastnih sredstev za preživljanje – preprodaja droge kot vir zaslužka), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi

dejanji nadaljeval.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti v zahtevi uveljavljana okoliščina, da je policija obdolžencu zasegla mamilo, najeto vozilo in denar, saj možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni oziroma so nastali z očitanim dejanjem.

8. Sodišči sta tudi pojasnili, da glede na očitano kaznivo dejanje, zagroženo kazen in veliko količino najdene droge, pripora v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek zagovornice, ki se nanaša na obrazloženost nujnosti odreditve pripora.

C. 9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi VS RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013 in XI Ips 36705/2012 z dne 21. 8. 2012.