Supreme Court dismisses review application regarding fair compensation standards for non-material damage.
Legislator-Zusammenfassung
KI-generiertThe Supreme Court rejected the applicant's request to permit a review of the second-instance court's decision denying compensation for non-material damage. The applicant argued that the lower courts incorrectly interpreted the legal standard for fair compensation, claiming it deviated from established Supreme Court practice and resulted in disproportionately low awards. The court ruled that the legal criteria for fair compensation are well-established in Supreme Court jurisprudence and that the applicant failed to demonstrate a departure from this consistent practice.
Legislator-Regeste
KI-generiert367.a odst. 1 ZPP; 367.c odst. 2 ZPP: A review application is inadmissible if the lower court's application of the established legal standard for fair compensation does not constitute a deviation from Supreme Court precedent.
Schlagwörter
KI-generiertZitierte Gesetzesbestimmungen
KI-generiertVerwandte Entscheide
KI-generiertVolltext
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V predlogu navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno tolmačilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika, kar je privedlo do neenotne uporabe prava. Odločitev višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in zato tožnik opredeljuje kot relevantno pravno vprašanje ali je mogoče pravni standard pravične odškodnine tolmačiti tako, da pomeni primerljivo višino odškodnine oškodovancem v primerljivih primerih oziroma enako višino odškodnine v enakih primerih. Tožnik v predlogu nadalje ponuja razloge v prid prepričanju, da so mu bile za posamične oblike nepremoženjske škode priznane prenizke odškodnine in jih temu v oporo primerja s prisojenimi odškodninami za take oblike nepremoženjske škode v treh judikatih Vrhovnega sodišča.
2. Predlog ni utemeljen.
3. O vsebini pravnega standarda pravične denarne odškodnine so se v obsežni praksi Vrhovnega sodišča že izoblikovali trdno ustaljeni kriteriji za njeno odmero, v sodni praksi pa je že odgovorjeno tudi na v predlogu tožnika izoblikovano pravno vprašanje v smeri nujnega upoštevanja tudi načela objektivne pogojenosti višine odškodnin (kot korektivna načela njihove individualizacije) ob vsakokratnem odločanju o obsegu denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Tožnik s tremi judikati Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje, tudi ni izkazal odstopa od sodne prakse, saj ga v širšem obsegu opravljena primerjava obstoječe in publicirane judikature Vrhovnega sodišča ne potrjuje.
4. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku po obrazloženem niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena istega zakona).