Supreme Court dismisses appeal for lack of legal interest after first-instance court ruled on appeal.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Davčni organ prve stopnje je pred odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbi zaradi molka drugostopenjskega organa na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sam odločil o pritožbi in izdal nov sklep o davčni izvršbi, s katerim je (v celoti) nadomestil svoj sklep, v zvezi s katerim je bila vložena tožba zaradi molka drugostopenjskega organa.

Z

oper nov izdani upravni akt je bila dovoljena pritožba in tožnik je tako pritožbo tudi vložil (tožena stranka je še ni obravnavala). V taki procesni situaciji pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča nima več pravnega interesa za tožbo zaradi molka organa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prezgodaj vloženo zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi molka organa v zvezi s pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep o davčni izvršbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 9. 2010.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bilo treba tožbo glede na procesno situacijo v obravnavani zadevi kot prezgodaj vloženo zavreči, saj tožeča stranka ni izkazala, da je molk organa iz 28. člena ZUS-1 že nastopil.

3. Zoper citirani sklep vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistvo spora v tem, da je med samim trajanjem upravnega spora uspel s pritožbo zoper izpodbijani davčni sklep. Davčni organ pa z novim sklepom ni odločil o pritožnikovih stroških in zato vztraja, da je glede njegove pritožbe, ki vsebuje tudi zahtevo po povrnitvi pritožbenih stroškov, še vedno podan molk organa. Navaja zakonsko podlago (Zakon o davčnem postopku in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku), na podlagi katere je upravičen do povračila stroškov v zvezi s pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 29. 9. 2010. Tožena stranka (drugostopenjski davčni organ) v zakonskem roku dveh mesecev ni odločila o tožnikovi pritožbi (pri čemer ni sporno, da ji prvostopenjski organ pritožbe ni pravočasno posredoval), in na posebno zahtevo tožnika tega ni storila niti v nadaljnjih sedmih dneh (drugi odstavek 28. člena ZUS-1).

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar po presoji pritožbenega sodišča iz drugih razlogov.

8. Davčni organ prve stopnje je namreč pred odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbi zaradi molka drugostopenjskega organa na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku sam odločil o pritožbi in izdal nov sklep o davčni izvršbi z dne 17. 6. 2011, s katerim je (v celoti) nadomestil svoj sklep z dne 29. 9. 2010, v zvezi s katerim je bila vložena tožba zaradi molka drugostopenjskega organa.

Z

oper nov izdani upravni akt (sklep z dne 17. 6. 2011) je bila dovoljena pritožba in tožnik je tako pritožbo tudi vložil (tožena stranka je še ni obravnavala).

9. V taki procesni situaciji pa tožnik po presoji Vrhovnega sodišča nima več pravnega interesa za tožbo. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podana ves čas trajanja upravnega spora. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tudi v pritožbenem postopku.

10. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika v pritožbi, da davčni organ prve stopnje z novim sklepom o davčni izvršbi z dne 17. 6. 2011 (s katerim je bil nadomeščen sklep z dne 29. 9. 2010) ni v celoti odločil o njegovi pritožbi zoper sklep z dne 29. 9. 2010, saj ni odločil o pritožbenih stroških. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč pravilnost sklepa z dne 17. 6. 2011, glede na to, da je bila zoper njega vložena pritožba, stvar pritožbenega postopka, in v okviru tega tudi, ali je bilo z njim pravilno odločeno o (vseh) pritožbenih ugovorih, ki jih je tožnik navajal v pritožbi zoper sklep z dne 29. 9. 2010. Po presoji Vrhovnega sodišča torej molk tožene stranke (drugostopenjskega organa) glede pritožbenih stroškov ni podan.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.