Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 70/2008 ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.70.2008 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal upholding seizure of vehicle from innocent third party without criminal suspicion.

Geschäftsnummer Sodba II Ips 70/2008
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's appeal, affirming the lower courts' decision to deny compensation for the seizure of her car. The plaintiff argued that the police held the vehicle for over a year without sufficient justification, despite her being a good-faith lessee and buyer. The court ruled that seizing property from a person without a specific criminal suspicion is lawful if there is a real suspicion of a crime related to the item and its potential use as evidence.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o pravdnem postopku; Zakon o odškodninskem postopku: Seizure of property from a person without a specific criminal suspicion is lawful if there is a real suspicion of a crime related to the item and its potential use as evidence in the proceedings.

Schlagwörter

KI-generiert
civil compensation claim criminal procedure seizure good faith third party real suspicion standard property confiscation law supreme court review evidence preservation Motorfahrzeugkosten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
378. člen Zakona o pravdnem postopku
Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
II Ips 522/2005 z dne 14. 11. 2007
sodbi II Ips 522/2005 z dne 14. 11. 2007 in II Ips 482/2006 z dne 15.
II Ips 482/2006 z dne 15. 1. 2009
2007 in II Ips 482/2006 z dne 15. 1. 2009.
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pravilna je presoja, da je avtomobil ali drug predmet mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje; bistveno je, da je obstajal realen sum, da je bilo v zvezi z avtomobilom storjeno kaznivo dejanje in da bi avtomobil utegnil služiti v postopku kot dokaz.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.879,92 € odškodnine za škodo, nastalo zaradi zasega tožničinega osebnega avtomobila za potrebe dokazovanja v kazenskem postopku zoper obdolženega M. Š.. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 849,15 € pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo ''iz vseh revizijskih razlogov''. Izpodbijani sodbi očita, da nima jasnih razlogov o konkretnih pritožbenih navedbah, da so organi toženke v kazenskem postopku zoper M. Š. zasegli tožničino vozilo za več kot leto in dva meseca kljub dejstvu, da je tožnica z listinami izkazala, da je dobroverni uporabnik (lizingojemalec) vozila, in nespornemu dejstvu, da je tudi prodajalec vozilo kupil v dobri veri. Nejasni, nadaljuje, so razlogi pritožbenega sodišča tudi glede ključnega pritožbenega očitka, da so razlogi prvostopenjske sodbe o protipravnosti ravnanja toženke pavšalni in v nasprotju z listinami v spisu. Očitno je, da je pritožbeno sodišče – enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče – protipravnost ravnanja tožene stranke presojalo zgolj z vidika sklepa o zasegu vozila, do vprašanja, ali je bilo vozilo upravičeno zaseženo za obdobje več kot enega leta, pa se ni opredelilo. Izpodbijana sodba, zaključi, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, prav tako pa je materialnopravno napačna.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske očitke je mogoče strniti v eno samo stališče: sodišči sta spregledali, da je tožnica protipravnost ravnanja organov tožene stranke utemeljevala (tudi) z dejstvom, da je ukrep zasega avtomobila v kazenskem postopku trajal dlje, kot bi smel (do ugotovitve, ''da ima vozilo vse originalne dele in da ni bilo preurejeno oziroma predelano'' ter da ga je od dobrovernega prodajalca pridobila v dobri veri, bi se organi pregona po njenem mnenju mogli in morali dokopati prej kot v trinajstih mesecih), zato se do tega sploh nista opredeljevali. To stališče je zmotno. Tožnica vse do revizijskega postopka protipravnosti ni izvajala iz eventualno nezadostnega oziroma prepočasnega postopanja v kazenskem postopku, za potrebe katerega je bil njen avtomobil odvzet, pač pa je ta element odškodninske odgovornosti apodiktično pripisovala že dejstvu, da je bil avto zasežen. Z drugimi besedami, bistvo protipravnosti je tožnica vseskozi videla v samem aktu zasega, ki ga, ker naj bi bilo že tedaj očitno, da pri kaznivem dejanju, ki je bilo predmet kazenskega postopka, ni sodelovala, saj je avtomobil pridobila v dobri veri, dobroveren pa je bil tudi njen pravni prednik, sploh ne bi smelo biti (kar je po njeni logiki potrdil tudi sklep sodišča o vrnitvi avtomobila), eventualno nepravilnega ali nezadostno skrbnega ravnanja organov pregona po njem pa ni zatrjevala. Ker to pomeni, da se sodišči do tega v reviziji nanovo izpostavljenega aspekta protipravnosti niti nista mogli opredeljevati, in ker iz razlogov izpodbijane sodbe ne veje nobena materialnopravna napaka (pravilna je presoja, da je avtomobil ali drug predmet mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje; bistveno je, da je obstajal realen sum, da je bilo v zvezi z avtomobilom storjeno kaznivo dejanje in da bi avtomobil utegnil služiti v postopku kot dokaz(1)), revizija ni utemeljena.

7. Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbi II Ips 522/2005 z dne 14. 11. 2007 in II Ips 482/2006 z dne 15. 1. 2009.