Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba XI Ips 82540/2010-82 (XI Ips 84/2010) ECLI:SI:VSRS:2010:XI.IPS.82540.2010.82 KI-generiert

Appeal dismissed; mere hiding or unknown identity insufficient for detention without concrete flight risk.

Geschäftsnummer Sodba XI Ips 82540/2010-82 (XI Ips 84/2010)
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for protection of legality regarding a detention order based on flight risk. The defense argued that the defendant's lack of a known residence and hiding did not constitute a concrete danger of flight. The court ruled that while hiding alone is insufficient, the combination of objective circumstances, such as living in forests with a partner and the nature of the serious charge, created a real risk of fleeing to Germany.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZKP 1. odst. 371. člen; 1. odst. 201. člen: Mere concealment of the accused or the inability to determine their identity does not suffice for a detention order based on flight risk; a concrete and real danger of flight must be demonstrated.

Schlagwörter

KI-generiert
procedural appeal protection of legality flight risk detention order concrete danger criminal procedure objective circumstances Sicherheitsbedenken

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Zgolj skrivanje obdolženca oziroma dejstvo, da ni mogoče odkriti njegove identitete, še ne zadošča za odreditev pripora iz razloga begosumnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 82540/2010 z dne 28. 10. 2010 na predlog okrožnega državnega tožilca iz Murske Sobote zoper obdolženo E. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja pripornega razloga begosumnosti in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 82540/2010 z dne 3. 11. 2010 zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve, saj vložnik uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B. 5. Zagovornik obdolženke vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pa ne konkretizira. Trdi, da odreditev pripora zoper obdolženo E. A. iz pripornega razloga begosumnosti ni utemeljena, saj glede na dosedanja ravnanja obdolženke konkretna nevarnost njenega pobega ni podana. Navaja, da obdolženka ni skušala pobegniti iz Republike Slovenije niti takrat, ko so njenega partnerja zaprli in niti ni vedela, kje se nahaja. Samo dejstvo, da ni znano stalno prebivališče obdolženke, pa za tak zaključek sodišča ne zadostuje.

6. Vrhovno sodišče soglaša s splošnimi ugotovitvami zahteve, da zgolj skrivanje obdolženca oziroma dejstvo, da ni mogoče odkriti njegove identitete, ne more biti zadostna podlaga za odreditev pripora iz razloga begosumnosti, ampak le, če kažeta na konkretno nevarnost pobega. Poleg okoliščin, ki pomenijo aktivno ravnanje obdolženca, in ki kažejo na njegovo begosumnost, je na nevarnost pobega mogoče sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so objektivne okoliščine pri obdolženi E. A. podane, saj v Sloveniji nima stalnega ne začasnega prebivališča in tudi sicer njeno stalno prebivališče ni znano. Iz spisa izhaja, da se s partnerjem gibljeta po državah Evropske unije, kjer se zadržujeta po gozdovih. Ne gre zanemariti dejstva, da je obdolženka utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi zoper policiste, torej v kvalificirani obliki po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora od enega do petih let. Poleg navedenih objektivnih okoliščin je z Republiko Slovenijo ne povezuje niti okoliščina, da se njen partner nahaja v priporu v Murski Soboti, saj bo predan nemškim organom pravosodja po s strani Nemčije razpisanem Evropskem nalogu za prijetje in predajo. Zato gre še toliko manj pričakovati, da bo obdolženka v primeru, če bo izpuščena na prostost, ostala v Republiki Sloveniji. Tako je podana tudi konkretna in realna nevarnost, da bo pobegnila v Republiko Nemčijo in se tako izognila kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji.

7. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolžene E. A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).